Vezuvska vrata

Že na začetku Vezuvijskih vrat, v citatih nad pesmimi ali pa kot njihovi direktni anti/junaki (Pound, Claudel, Raškaj), se pojavljajo umetniki, ki so vedno - in ne po lastni volji - hodili po najnevarnejših poteh na tanki, pajčolanasti nitki med "norostjo" in genialnostjo, medtem ko se avtorica neposredno angažira na strani njihove človeške in umetniške genialnosti, produkcijo norosti pa pripisuje splošni percepciji in načinu delovanja njihove neposredne življenjske okolice ter njihovega psihoepistemološkega polja. Kakorkoli že, ali biti umetnik ne pomeni ravno to - videti stvari nekako drugače, iz kota in za vrati vsakdanje, rutinske percepcije - biti torej vedno malce "nor/lud" "za njih"? Pred katerimi vrati je treba čakati prostore lastne, vsaj umetniške svobode, vsak, nas je naučil Kafka, mora odkriti sam - Neda Miranda Blažević-Krietzman morda ve, kje so ključi njenih vrat, in tudi nas vabi, naj se naučimo, kje najdemo svoje. Delimir Rešicki