Volkovi tulijo

Ni malo zgodb v knjigi Volkovi tulijo, ki se je dogajajo na meji med sanjami in budnostjo; in protagoniste pahnejo v stanja in zaplete, ki jim močno spodmaknejo tla pod nogami. Vendar pa te zgodbe niso postmodernistična fascinacija nad ujetostjo naših življenj med različna svetovja, ampak so bliže vzhodnjaškemu duhu – iz katerega kdaj tudi črpajo – te zgodbe so nedvoumno eksistencialno zavezujoče, kajti svetovi, skozi katere hodimo, pa najsi jih samo sanjamo, so vse prevečkrat svetovi zla in trpljenja, in ko nam zadajajo bolečino, to bolečino čutimo vse preveč zares. Četudi obstaja dvoje potovanj, tisto v sanjah in drugo v resničnosti, na našem popotovanju obstaja stalnica; in ta stalnica smo mi sami, edino samih sebe se lahko oprimemo, vse ostalo je v stalnem spreminjanju – in nikoli zares v naših rokah. In čeprav odgovor na vprašanje V čem je smisel vsega tega –? pozabimo, komaj ga zaslutimo, ni to nič strašnega. Bistveno je, da ta odgovor je. Preveč namreč ni dobro vedeti. Ljudi je strah odgovorov. Ljudje nočejo, da se jih dotakne neznana roka, čeprav se nenehno k njej zatekajo s priprošnjami. In kdor lahko tej roki seže v dlan, se mu ne piše nič dobrega. Kajti morda je res vse precej preprosto: »treba je imeti srečo. Biti korak bolj levo ali desno, korak naprej ali nazaj, samo da te ne zadene. Da se te tisto ne dotakne. Samo to, nič več.«