Vrnitev v Reims

Didier Eribon je francoski intelektualec, ki se v avtobiografiji spopade s preteklostjo ali bolje, z družbeno zaznamovanostjo delavskega razreda, obrobja in revščine, v katerih je odraščal ter s spoznanjem, da je homoseksualec, česar v prej omenjenem okolju vsaj v mladosti ni mogel zares izraziti. Pri dvajsetih je odšel na študij v Pariz, kar mu je tako rekoč rešilo življenje. Po uspešni karieri, ki se je formirala tudi izven meja Francije in Evrope, je Eribon preko vrnitve v rodni Reims sklenil soočiti se s specifičnimi razmerami, ki jih pravzaprav še ni predelal in jih najbrž tudi nikoli ne bo – navsezadnje je prepričan, da zaradi svojega porekla kljub visoki izobrazbi nikoli ni postal del elite. Iz sociološkega in filozofskega vidika preučuje svoje izhodišče, družino in družbo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in ugotavlja, da človeka revščina in razred, v katerega je rojen, kljub prizadevanjem in nadpovprečnim akademskim rezultatom zaznamujeta za vedno.