Vrtnar in smrt

V romanu Vrtnar in smrt Georgi Gospodinov nežno, ganljivo in poetično, vendar obenem neizprosno beleži ugašanje življenja svojega očeta – vrtnarja, ki se iz človeka spremeni v vrt. Vrt, ki ga oče obdeluje skoraj obsedeno, postane njegova druga usoda, prostor, kjer se srečata minljivost in upanje. Iz bolečine raste zgodba o toplini, humorju in skritem dostojanstvu. Gospodinov, mojster fragmentarne pripovedi, s prepoznavno mehkobo in samoironijo iz drobcev pogovorov, spominov in vonjev ustvarja vrt žalosti in ljubezni, v katerem smrt ni konec, temveč preobrazba. To ni knjiga o smrti, temveč o življenju, ki še traja v zgodbah, rastlinah in spominu. Po Časovnem zaklonišču smo dobili intimno, svetlo knjigo o koncu kot začetku – roman o minevanju, ki je hkrati hvalnica življenju: preprosto, tiho, vsakdanje in zato veličastno.