Vsakdanje geometrije

Težko bi bilo najti poezijo, bolj občutljivo na vsakdanje detajle, bolj polno blage svetlobe in prežeto z nežnim čudenjem, da namreč resnično obstaja svet, v katerem živijo ljudje, ki naokoli nosijo svoja srca, odprta za ljubezen. Pesmi Petra Svetine so vedno v prijaznem dialogu s tem svetom, saj so edine omembe vredne podobe vedno tudi najbolj resnične: denimo sladkor v prahu, ki posipava mestne strehe. In čeprav ta svet seveda še zdaleč ni popoln – belina je, po pesnikovih besedah, najbolj opazna, kadar jo popaca kavni madež –, pa vendar vedno znova navdaja z občutkom, da ga nekdo uravnava natanko tako, da je vse kar nekako prav. Da obstaja zato, da se lahko čudimo. In Peter Svetina se čudi ob drobnih simpatičnih domislicah o izvoru burje ali škripanju tramvaja, ko skoraj neopazno reflektira krogotok življenja, ujetega v obljubo minljivosti. Njegova poezija, zaznamovana z jasnostjo, navidezno preprostostjo in prijetno, ležerno duhovitostjo, namreč ve, da je naš občutek sreče, ki izvira tudi iz zajetosti subjekta v samem sebi, zgolj njen skromni začetek. Težko bi bilo najti poezijo, ki bi izžarevala več te topline.