Žabe

Aristofan (okoli 446 – okoli 386 pr. n. št.) je največji starogrški komediograf, »oče komedije«. Napisal je 44 komedij, od katerih se jih je ohranilo 11, med katerimi so najbolj znane Oblaci, Ptice, Lizistrata in Žabe. Kot predstavnik »starogotske« komedije, ki je ostro in neskromno kritizirala dogajanje v javnem in političnem življenju, kot sodobnik dolge in izčrpavajoče peloponeške vojne in kot tradicionalist se Aristofan v komedijah zavzema za mir, razum in red kot je vladal v času Perikleja in ostro napada nosilce drugačnih, »novih« idej: demagoge in oligarhe, nečimrne filozofe in pisatelje ter druge znamenite ljudi svojega časa. V komediji Žabe sta tema sodobna velika tragična pesnika Ajshil in Evripid. Bog Dioniz (Bakho), nezadovoljen z atenskim gledališčem, se odloči, da se spusti v podzemlje mrtvih, Had, da bi vrnil v zgornji svet velikega tragika Evripida ... Ko že govorimo o tragikih, avtor posredno kritizira trenutno politično dogajanje in se predstavlja kot tradicionalist, ki daje prednost starejšim avtorjem in zavrača Evripidove inovacije v tragediji. Zaradi svojega pacifističnega sporočila so Žabe uvrščene skupaj z Arahnijci, Mirom in Lizistrato v Aristofanove t.i. »komedije miru«. Naslov komedije izhaja iz zbora žab, ki v komični epizodi v prvem koralnem interludiju začnejo svoj zbor in razjezijo Dioniza, ki se nato spopade z njimi.