Zabubljena

Rita se razvija počasi in ni prepričana, v kaj. Še bolj kot sebe opazuje okolje, v katerem išče svoje mesto. Pogled usmeri na gospoda Ježa, o katerem meni, da bi ji lahko bil na njeni poti v pomoč. Opazuje ga in secira. Kar uide očesu, zapolni domišljija, njuno prepletanje pa je tako tesno, da ju je kmalu težko ločiti. Jež se vivisekciji sprva upira, počasi pa mu ta vse bolj godi, meni Rita. Pisanje o Ježu je njena naloga, ki jo vestno izpolnjuje. Kdo ji jo nalaga, ostaja dolgo nejasno, kakor tudi, ali je v instituciji, kjer deluje, zaprta, ali pa je tam zaposlena. Ministrski oddelki se spreminjajo v bolnišnične in spet nazaj. Kot Rita sama tudi njihova podoba nima trdnih meja, razvidnega smisla. Paradoksno pa je njen pogled oster in jasen, ko ga vrže na svet, ljudi in vezi med njimi, ki se spletajo in razpletajo v vsakdanu.