Zakaj otroci potrebujejo pravljice?

Zadnji pričevalci izročila bratov Grimm so gojili strahospoštovanje do pripovedk in pravljic vseh narodov in so besedila neokrnjena podajali naprej. Prepričani so bili, da je v pravljicah duhovno dobro, ki se mora ohraniti prihodnjim rodovom. Moralna podoba sveta pravljice ima moč, da vpliva na dušo, da postane dovzetna za strahospoštovanje in milost. V prizadevanju za dobrim se vžigajo sile volje. Pravljice so gradbeni kamni človekove duše. Premagovanje zla skozi dramatiko pravljice je za otroka osvobajajoče. Pravljice zmorejo v otroku oživeti tiste notranje svetove podob, ki oblikujejo otrokovo duševno telo prav tam, kjer je realen zunanji svet brez moči. Otroci naravnost prosijo za pravljice, saj je njihova duša lačna tega, da bi jo njene podobe notranje razgibale. Brez te hrane ostane otroška duša notranje topa, čustveno revna in negibna. Zato ima v današnjem hitrem stehniziranem svetu pravljica večje poslanstvo kot kdaj koli prej.