Zakon želje

Zgodbe v knjigi si sledijo po tematski in/ali motivni podobnosti): »Bližje« in »Preblizu skupaj« popisujeta te in one strani bližin, »Preblizu skupaj« in »Tanko rdečo črto« druži motiv črt (ki so v obeh primerih tudi metafore), »Električno kitaro« in »Pismo očetu« problematičen odnos med očetom in sinom, »Pismo očetu« in »Norin obraz« nekakšen vsemogočni kreator zgodb,... A še bolj zanesljivo kot te stične podobnosti deli knjigo na sklope različno »razpoloženje«: začne se z nevtralnimi niansami, počasi prehaja v črne, dokončne ali drugače obupane poskuse, konča pa se pravzaprav precej spravljivo. Odprt konec je za zvrst kratke zgodbe res posebej značilen, vendar gre ponavadi za drugačno odprtost. Zgodba ostane odprta, ker razrešitev ni možna. Nekaj je konkretiziranih: priča smo premirju med moškim in žensko in junakovemu spoznanju, da se obe strani bojujeta zato, ker sta ranljivi. (Zatorej pravi: »Ne boš me ...«) In med drugim bo, pravi, povedal, kako se počuti. Bo torej junak vendarle povedal svojo zgodbo? V naslednji knjigi, seveda. Andrej Blatnik (1963, Ljubljana) je profesor na ljubljanski Filozofski fakulteti, pisatelj in urednik. Velja za enega osrednjih avtorjev tako imenovane slovenske postmoderne generacije. Piše romane in kratke zgodbe. Leta 1991 je prejel Župančičevo nagrado in leta 2002 nagrado Prešernovega sklada.