Zaratustrovo izročilo II

Pričujoče delo, H koncu zgodovine biti. Zaratustrovo izročilo II, je bilo po dolgem predhodnem študiju zasnovano v letu stopetdesete obletnice rojstva Fiedricha Nietzscheja, izpisano pa v letu za tem, torej 1995 in deloma v letu 1996. Knjiga je nadaljevanje poti premisleka prve knjige, Zaratustrovo izročilo I. Pot k začetku zgodovine evropske biti, zato jo je treba brati v zvezi s prvo knjigo. Temi obeh knjig spadata skupaj, ker prihajata iz bližine zgodbe prvega začetka zgodovine evropske biti in resnice pri starih Grkih in konca te zgodovine kot naše moderne dobe, ki obeta spet začetek zgodovine možne prihodnosti. Saj pravi začetek ni kak že zdavnaj minuli dogodek ali zgolj povod, ampak je započenjajoči začetek in izvor, ki ob svojem času navre in započne svojo zgodbo zgodovine prihodnosti in je sam prihod. Obe poti se tako strneta v eno samo pot pomnjenja in ovedenja evropskega človeka kot svetovnozgodovinskega bitja današnje »krize duha« v izgubi resnice in biti in ogrožene človeškosti kot znamenja moderne dobe. Je pot takega ovedenja, s katerim človek pride k sebi - kot hermenevtični ti sam - v svoji evropski svetovnozgodovinski bitni razsežnosti. Tema knjige H koncu zgodovine biti, Zaratustrovo izročilo II je zato tudi pot ovedenja modernosti in njenega izteka v območju privlačnosti začetne zgodbe evropske zgodovine resnice in biti in človeškosti. Ne gre za sovino skovikanje konca na koncu, niti za vračanje kam nazaj v káko »zlato dobo«, ampak gre za poslušno odgovornost zgodbi začetka. Topos tu podvzete poti ovedenja in pomnjenja je »kriza«, ogroženost človeka (tebe samega!) z izgubo svoje človeškosti', in lastna pristna prizadetost od takega stanja moderne človeškosti je tisto moderno temeljno in zato zelo redko ovedeno razpoloženje Somraka malikov, ki nosi in žene ves premislek v tej knjigi in je tudi edino zagotovilo njene razumljivosti. To v celoti je Zaratustrovo izročilo in naročilo - po nemško rečeno Zarathustras Mahnung, opominjanje: klicanje pomnjenja in spodbuda mišljenja zgodbe istine v dobi njene izgube. Kajti zgodba (mythos) istine je možna domačija in ognjišče človeškosti človeka in zato neka pot iz njene nevarne ogroženosti z razčlovečenjem.