Zemlja bez sutona

Biologinja, natančneje zbiralka semenk z ogroženih območij, Glorija Suton, prihaja na obisk k očetu v Split med dvema terenoma. Ta obisk bo neizogibno tudi povratek v očetov rodni kraj Vrj, vas Sutoni, nekje v dalmatinskem zaledju, blizu Cetine. Tam sreča Jadrana, prijatelja iz otroštva, njegovo hčerko Alto, najde nekaj invazivnih vrst, in se spopade z nalogo presajanja drevesa. Vsi Glorijini poskusi, da bi vsaj za trenutek živela v sedanjosti, bodo preplavljeni z bršljanom spominov in njenimi koreninskimi vezmi s preteklim življenjem. In te življenjske izkušnje in občutki z obrazov teh strani tolčejo, gosto in dišeče, kakršna je dalmatinska vegetacija: privlačni, trni, lepljivi, in na koncu, pod vročino sonca, divji. Samo nevarno je zdravilno, zato ni prostora za morebitno zdravilo, da se Glorija, ženska, katere mati obstaja le v družinskih mitih, končno sooči in se pomiri z očetom, Žarkom, vsaj v sebi pove očetovi senci vse, kar je ostalo neizrečeno, in kar vodi k razumevanju in odpuščanju. Ker Žarko ni bil lahek človek. Tudi življenje Glorije, ki se je od Sutonov, prek splitske Siromašne, povzpela do znanstvene zvezde. Vsega tega ne bi bilo brez očeta Žarka. In semen ljubezni, ki jih je nekoč posadil Dida v njej. Za to spoznanje je bilo treba izkopati mir in kakšen dobro zaprt grob. Zemlja brez sutona, prvi roman Marije Andrijašević, nekoč nagrajenega z Goranom za mlade pesnike, je kot da je narejena iz dišeče smole sredozorskega drevesa, s katero se rana na družinskem deblu Sutonovih zdravi, in za bralca, lepi. - Kruno Lokotar