Ženska s srebrnim očesom

Protagonist romana je pisatelj Emil, ki se z novim kolesom, ki ga je dobil od mame, žene in hčerke za petdeseti rojstni dan, odpravi na izlet. Ker neizmerno uživa v pokrajini, se ga odloči podaljšati in po prihodu na prelaz poišče prenočišče. Med samotnim sprehodom po čudovitem smrekovem gozdu sreča starko s polno košaro borovnic, a sredi okornega in rahlo nenavadnega pogovora ju zmoti uničujoča nevihta. Ko nevarnost mine, jo začne Emil iskati, da bi se prepričal, ali je ženska s srebrnim očesom, kot jo poimenuje, na varnem, a je ne najde več. Po vrnitvi v vas pa je po opisu ne prepozna nobeden izmed domačinov, in napetosti med Emilom, ki sumi, da mu nekaj prikrivajo, in pretresenimi prebivalci, ki so v nevihti izgubili domove in lastnino, se začnejo stopnjevati. Avtorica Katarina Marinčič pravi: »Ženska s srebrnim očesom, po obsegu kratek roman ali dolga novela, je moja doslej najbolj avtobiografska knjiga. Med drugim tudi zato, ker je glavni junak kolesar, jaz pa se ne znam voziti s kolesom. (Pripovedovati o nečem, kar nam v resničnosti ni bilo dano, je zagotovo eden od pomembnejših vzgibov za pisanje avtobiografskih besedil.) A še bistveno bolj kot kolesarstvo naju z junakom Emilom povezuje pogled na svet. Kar v knjigi vidi in sliši on, sem v resničnem življenju videla in slišala jaz: prizori in dialogi so večinoma iz mojega spomina, tisti redki, ki so izmišljeni, so izmišljeni po analogiji. Pogled na svet pa naju povezuje tudi v prenesenem pomenu besede: Ženska s srebrnim očesom je prva zgodba, ki sem jo izpisala brez zgodovinske distance. Zato se mi ne zdi čisto odveč pripomba, da sva z Emilom globoko navezana na čas in kraje, v katerih nama je dano živeti.« Avtorica znova ustvari umetelno spisan in slogovno dodelan roman, ki je poln premislekov, introspekcij in poetičnih opisov. Emila spoznavamo skozi njegove misli, ki so presenetljive, včasih jedke, včasih pa popolnoma sanjave, kar prinaša izjemno realistično bralsko izkušnjo. Vzdušje je ves čas skrivnostno, skoraj srhljivo, a jasno je, da je poudarek na Emilovem (in človekom) lastnem spopadanju z nepojasnljivim: »Ko bo to pripovedoval, si bo verjel. Zakaj si ne bi verjel verjetne zgodbe?« Vprašanje, na čigave čute se lahko človek zanese, pa postane več kot le vprašanje o otipljivih stvareh. Še ena literarna mojstrovina!