Zlanka

Iz vsebine: »Če to ni noro! V slabi uri se ti je večina tistega, kar si naklepal, ne le zadnji dve leti, že prej, postavilo na glavo. Pelješ se v domače kraje, ko si vendar trdno sklenil, da tjakaj nikoli več. K rojakom te je pritegnilo kot veščo k luči, pa si se jim nameraval odreči. Kakor da si ves čas upal na naključno srečanje. Pa te zategadelj ne preganja slab občutek. So bile prejšnje namere res plod mladostne nespameti in zaletavosti, si v tej slabi uri odrasel, dozorel? Je mogoče, da tisto od prej nima več nikakršne veljave, nobene teže? Čudno! Sediš ob oknu, gledaš mimo hiteče mesto, skušaš urediti misli. Zavest, da si se na tako nenadejan pa lahek način približal dečvi iz tramvaja, te navdušuje. Čutiš jo tam nekje zadaj v avtobusu. Ne upaš se ozreti, toda veš, da je tam. Čutiš njeno bližino, kakor bi sedela tik za tabo. Bližaš se domači hiši, kraji in spomini so spet skupaj. Stiska te v prsih, je to strah pred ponižanjem? Mati te sprejme razširjenih rok, objame te. Odkar si odrasel, te je nehala objemati. Čudno ti je v duši. Izviješ se ji iz objema: pozdraviš se s sestrama, ki te prav tako objameta. Svaka, ki tudi bedita pri mrliču, se zadovoljita s stiskom rok in zamrmranim sožaljem. Ker se sam takoj ne zganeš, te starejša sestra prime za roko in odpelje k mrtvemu očetu. Pokropiš ga, ker to pričakujejo od tebe, žalosti pa ne čutiš nobene.«