Kriminalističnega inšpektorja Riharda Tisnikarja pot zločina tokrat vodi v božji hram, v vaško cerkev na vrhu klanca, kjer ministrant tik pred začetkom maše najde okrvavljeno župnikovo truplo. Sledov morilca ne najde, v vztrajnem iskanju odgovora na vprašanja, kako je morilec prišel v zakristijo in iz nje tudi neopažen odšel, počasi odkriva grehe, ki so pestile dušo vaškega dušnega pastirja.
Janko Valjavec (1962) nas v svojih kriminalno-zgodovinskih romanih razveseljuje s humornim cinizmom, spretno vpletenim v napeto dogajanje. V ospredje postavlja vsakdanje ljudi, ki se tako ali drugače srečujejo s tegobami in težavami pogosto nehvaležnega in krivičnega življenja. A v vsem slabem je tudi nekaj dobrega, in to je tisto, kar resnično šteje.
V pisateljskih vodah Janko Valjavec vztraja že od leta 1991, sprva kot avtor časopisnih člankov in krajših zgodb (Obračunska obdobja, 2017), v zadnjem času se posveča predvsem pisanju romanov. Župnik je njegov osmi roman, pred njim so izšli: Umazane roke, Tajkun Ivan, V vodi mrtve Savke, Traktor, Jožef Šenk v JLA, Gobar, Akvarij, Grobar in Dolgčas. Rdečo nit, ki jih povezuje, avtor povzema tako: »V človekovem življenju se kar naprej nabirajo negativnosti. Neprijaznosti ljudi, prepiri v družini, zdravstvene in finančne težave, vedno je kaj, kar slabo deluje na nas. Negativnostim se z leti do določene mere naučiš izogniti, a povsem izogniti se jim ne moreš. Zato jih moraš predelati, nevtralizirati. Meni pri tem pomaga pisanje. Zelo. Ko predem svoje zgodbe, hitro zaidem v bolj vedre vode, mojim likom se začnejo dogajati prijetne stvari, vzdušje postane humorno. Po odzivu bralcev vem, da jim je to všeč; in vsak bralec, ki se je nasmejal ob nekem določenem odstavku, je lahko prepričan, da sem se ob tem odstavku jaz kot pisatelj razvedril, če že ne tudi nasmejal; in da sem bil, ko sem tisti dan končal s pisanjem, boljši. Lažji. Znosnejši. Bogatejši.«
