Žuti bicikl

"V čakalnici na Palmotićevi naletim na Spomenko. Poljubili sva se, potem pa se je začelo... moram vam povedati zgodbo o tistem poletju v Čanju. Nisem vedela, da je postala odvisnica, da je bila obsojena in da se zdravi, tako kot jaz. – Moj Bog! Zakaj ne bi vsaj občasno? Po pet črtic... to ti je zdrava mera, če ne želiš zapasti v odvisnost. Poznam kar nekaj starih ljudi, torej igralcev in slikarjev, ki se že leta bodejo, čeprav tega nihče ne ve... in vedno so na petih, največ šestih črticah. – In kaj, ko jim to ni več dovolj? – Ko to ni več dovolj, se napijejo in ne nehajo. Kdo pa nama je kriv, če bova tako nenasitni? – Meni je lažje, da neham, enkrat zavselej. Nisem močnega karakterja, zato ni pametno, da se fiksam. Vse kar govoriš so neumnosti. Zakaj sploh prihajaš na zdravljenje, če se še nisi odločila ostati čista?"