Tokratno epizodo Beletrine v živo posvečamo zbirki Steklene stene Ane Svetel. Z avtorico se je pogovarjala Ajda Bračič.
Zbirka Steklene stene Ane Svetel združuje pet motivno in tematsko raznolikih kratkih zgodb. To, kar jim je skupno, je značilni vonj našega časa, ki ga upoveduje avtoričina ubrana, zanesljiva in izbrušena pisava. Po čem vonja ta vonj? Nemara po hektičnem času, v katerem so medčloveški odnosi podvrženi zmrzali? Ali po trdem steklu, ki ne da od sebe niti kapljice vonja? Po zarodkih v velikosti sadežev? Po žrtvah in storilcih v vrstah profesorjev in študentk? Po nesproščeni komunikaciji, ki se zatika zaradi družbenih razlik, predsodkov in nestrpnega preganjanja teh? Po blagi svetlobi onstran prosojnih sten? Pa tudi po nepremičninskih agentkah in večnih selitvah. In morda po nepreklicni odraslosti, v kateri se po dolgih letih spet srečajo stari prijatelji s faksa, a se ne morejo več zares spomniti minulega obdobja, zato jim nostalgija spolzi med prsti … Najbolj cajtgajstna pa je bržkone Elza, hlastno izpisana zgodba o spletni vplivnici, mami dveh otrok, ki s svojimi objavami na Instagramu postaja izčiščen komentar našega časa. Komu ali čemu bo sledila ona? Kakšen vonj pa zaznavate vi?
Ana Svetel (1990) je po poklicu etnologinja in kulturna antropologinja, zaposlena na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, in avtorica znanstvene monografije Spremenljive krajine severovzhodne Islandije (2024). A ni le poklicana za znanost: uveljavila se je kot pesnica, pisateljica in kolumnistka. Podpisuje se pod pesniški zbirki Lepo in prav (2015) ter Marmor (2022) in kratkoprozno knjigo Dobra družba (2019) – vse so bile nominirane za vidne domače literarne nagrade, po zadnji je Radio Slovenija posnel serijo radijskih iger Prevozi. Njena besedila so objavljena v vseh pomembnejših slovenskih literarnih revijah, prevedena v več kot deset jezikov in dobro antologijsko zastopana. Oddih od jezika avtorica najraje najde v klasični glasbi.
Dogodek je del programa literarne prireditve, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Drage bralke, dragi bralci, tokratno epizodo Beletrine v živo posvečamo knjigi Vse luči izpod peresa Muanisa Sinanovića. Z avtorjem avtofikcijskega romana se je pogovarjal Kristijan Koželj.
»Pisal bom jasne besede, uporabljal besedne zveze, ki jih uporabljajo tudi drugi. Dovolj je bilo želje, da bi bil poseben, da bi v jeziku odkril Indijo Koromandijo, da bi bil mračni Krištof Kolumb, prinašalec smrtne sle, ki me je od sveta le odtujevala in me približevala demoničnim silam,« se samemu sebi zaobljubi pripovedovalec Sinanovićevega novega, njegovega zagotovo najbolj nenavadnega, upamo si reči, da tudi najbolj vznemirljivega in zrelega knjižnega dela.
Markantni pripovedni glas se namreč v njem z vso strastno predanostjo zave, da je življenje prežeto s pripovednimi tehnikami, ki jim klasično pripovedništvo ni doraslo, tako da lahko ob Vseh lučeh govorimo celo o nekakšnem zlitju teme in tehnike pisanja, motiv zanj pa je srdit obračun s samim seboj, z bivšo verzijo sebe. Prav neizprosen dialog z lastno dušo, s svojimi nedoslednostmi, sprenevedavostmi in ja, hinavščino, daje izpovedovalcu vso pravico, da na tej svoji samoraziskovalni poti izstavi račun tudi svoji okolici, delokrogu, sorodnikom po življenjskih izbirah, ki jih danes strogo črti in premerja.
Fikcijski esej Muanisa Sinanovića je globoko meditativno delo, ki obsoja samo zato, da bi dalo misliti, saj se v svojem snovnem jedru zaveda, da nas teže neprijetnih spoznanj lahko odreši edinole stava na popolno resnico o sebi. In na novega sebe.