Drage bralke, dragi bralci, tokratno epizodo Beletrine v živo posvečamo knjigi Vse luči izpod peresa Muanisa Sinanovića. Z avtorjem avtofikcijskega romana se je pogovarjal Kristijan Koželj.
»Pisal bom jasne besede, uporabljal besedne zveze, ki jih uporabljajo tudi drugi. Dovolj je bilo želje, da bi bil poseben, da bi v jeziku odkril Indijo Koromandijo, da bi bil mračni Krištof Kolumb, prinašalec smrtne sle, ki me je od sveta le odtujevala in me približevala demoničnim silam,« se samemu sebi zaobljubi pripovedovalec Sinanovićevega novega, njegovega zagotovo najbolj nenavadnega, upamo si reči, da tudi najbolj vznemirljivega in zrelega knjižnega dela.
Markantni pripovedni glas se namreč v njem z vso strastno predanostjo zave, da je življenje prežeto s pripovednimi tehnikami, ki jim klasično pripovedništvo ni doraslo, tako da lahko ob Vseh lučeh govorimo celo o nekakšnem zlitju teme in tehnike pisanja, motiv zanj pa je srdit obračun s samim seboj, z bivšo verzijo sebe. Prav neizprosen dialog z lastno dušo, s svojimi nedoslednostmi, sprenevedavostmi in ja, hinavščino, daje izpovedovalcu vso pravico, da na tej svoji samoraziskovalni poti izstavi račun tudi svoji okolici, delokrogu, sorodnikom po življenjskih izbirah, ki jih danes strogo črti in premerja.
Fikcijski esej Muanisa Sinanovića je globoko meditativno delo, ki obsoja samo zato, da bi dalo misliti, saj se v svojem snovnem jedru zaveda, da nas teže neprijetnih spoznanj lahko odreši edinole stava na popolno resnico o sebi. In na novega sebe.
Drage bralke, dragi bralci, tokrat vam predstavljamo roman Dežela ZOO, knjigo pisatelja, prevajalca, scenarista in urednika Dušana Čatra. Z avtorjem se je pogovarjal novinar, igralec režiser in televizijski voditelj Toni Cahunek.
Dežela ZOO je zgodba o družini Habermann. Avtor v malce arhaiziranem slogu ustnega izročila z obilo humorne distance raziskuje vprašanje človekove notranje svobode. Opisuje življenje splavarjev v Savinjski dolini v viharnih časih pred začetkom 2. svetovne vojne, ko so se savinjski splavarji zadnjič podali na pot do Beograda. To »povest o dobrih in slabih ljudeh« poganjajo naprej prvinska čustva ljubezni, strasti, nebrzdanega besa in ljubosumja. Splavarski gospodar in veleposestnik Herman Habermann nadaljuje tradicijo trgovanja z lesom. Ima dva sinova, Maksa Albina in Friderika. Slednji se med služenjem vojaščine vrne domov zaradi poroke starejšega brata, ki pa je še na »rajži«. Tako se Friderik seznani z bodočo svakinjo Heleno Lipold iz Celja. Dekle se zave, da se je prenaglila s poroko, in nekateri načrti splavajo po vodi. Ko se sinova Habermann skupaj znajdeta na velikem splavu, ki pluje proti Beogradu, je njuno soočenje neizbežno. A kakor pravijo savinjski splavarji: Kar se na splavu zgodi, tam tudi ostane.