Boštjan Gorenc – Pižama: Tomo Kočar - Zmaji so …
»Zakaj mi je ta knjiga pomembna? Ne zaradi zgodbe, ampak ker sem bil kot otrok knjižni molj. A vse knjige, ki sem jih bral, so bile klasične. Zgodba se je vedno razvijala na običajen način, torej od točke A do točke B. Seveda so se pojavljali tudi ‘flashbacki’ in drugi elementi, vendar je bil osnovni ton vedno enak. S to knjigo pa sem bil dejansko vržen v neko pobalinsko poigravanje z jezikom in slogi, kar me je popolnoma očaralo.«
S to čarobno paličico, ki je precej nepripravljenega ujela takrat še osnovnošolca, zdaj pa pisatelja, prevajalca, komika in raperja ter podkasterja Boštjana Gorenca – Pižamo, se bomo v podkastu Območje lagodja poskusili dotakniti tudi vas.
***
Naslovna fotografija: Andraž Gombač
»Velike knjige vedno navdajajo s fizičnim občutkom – ali tresavice ali vročice,« pravi Delova novinarka, publicistka in pisateljica Vesna Milek.
Márquezova (1927–2014) mojstrovina Sto let samote, prvič izdana leta 1967, sledi sedmim generacijam družine Buendía in hkrati izriše kroniko Latinske Amerike: njene kolonialne preteklosti, nasilja, magije, pozabe in nenehnega vračanja zgodovine. Svet Maconda, kjer mrtvi prihajajo na obisk, kjer dežujejo rumeni cvetovi in kjer lahko brez napora lebdiš nad tlemi, ni eskapistična fantazija, temveč, kot poudari Vesna, »opis tistega, kar je Márquez dejansko videl«. Magični realizem zato deluje kot resničnost, o kateri avtor piše brez zadržkov in olepševanj.
Za Vesno Milek Sto let samote ostaja ena izmed treh temeljnih knjig njenega življenja. Roman je prvič prebrala v najstniških letih, ko jo je povsem posrkal vase. Kasnejša branja so ji vsakič znova razkrila nekaj več: kritiko kolonializma, brutalno zgodovino celine, prepleteno z miti, arhetipi in kolektivnim nezavednim. »To je kalejdoskop fantastičnega in brutalno realnega, preteklega, prihodnjega in sedanjega,« pravi Vesna in dodaja, da roman prav zato tako težko ujameš v besede – in ga hkrati ne moreš odložiti.
***
Naslovna fotografija: Andraž Gombač