Douglas Smith: Rasputin. Vera, oblast in zaton Romanovih
Drage bralke, dragi bralci, tokratno epizodo Beletrine v živo posvečamo knjigi Rasputin. Vera, oblast in zaton Romanovih izpod peresa Douglasa Smitha. O knjigi se je z zgodovinarko dr. Ano Cergol pogovarjal Gašper Stražišar.
Biografija Grigorija Rasputina je monumentalno delo, ki dokončno razrešuje mit, v katerega je ovita ta zlovešča zgodovinska osebnost. Avtor z izjemno natančnostjo opisuje vsa obdobja Rasputinovega življenja od mladosti, obdobja romanj in prvih nastopov v vlogi duhovnega voditelja do uveljavitve na dvoru zadnjega ruskega carskega para, ki so jo spremljali čedalje večje zgražanje javnosti, ljubosumje v duhovniških krogih, spletke v državnem aparatu, podtikanje afer ter neprestane klevetniške gonje v časopisju, ki so iz Rasputina naredile simbol izprijenosti carskega režima in grešnega kozla za vse tegobe Rusije, pogrezajoče se v kaos prve svetovne vojne in revolucije.
Avtor se naslanja na izjemno obsežen aparat; navaja vse neštete razpoložljive vire o Rasputinu, od arhivskega materiala v arhivih in knjižnicah v Rusiji, Evropi in Ameriki do vseh doslej objavljenih Rasputinovih biografij in zapisov o njem. Smith je preučil vse omembe Rasputina v sodobnem ruskem tisku, desetine dnevniških zapisov, zapisnike cerkvenih konsistorijev, policijske zapisnike z zaslišanj, poročila agentov carske tajne policije Ohrane, ki so varovali in nadzirali Rasputina, zapisnike z zaslišanj po poskusu atentata nanj leta 1914 in po njegovem umoru, rezultate preiskave, ki jo je v zvezi z njim po njegovi smrti sprožila začasna vlada.
V izjemno privlačno in napeto napisanem besedilu najdemo med drugim prodorne analize stanja duha v Rusiji pred prvo svetovno vojno, opise delovanja cerkvene hierarhije in kvarjenja mehanizma carske države do dokončne izgube zaupanja vseh družbenih slojev v monarhijo.
Oglejte si pogovor o romanu Ob nastanku sveta Draga Jančarja. O knjigi se pogovarjata avtor in glavni urednik Beletrine Urban Vovk.
Ob nastanku sveta je pripoved o svetu, ki ga še ni in mu je »določeno« nastati šele pred našimi očmi. O veliki zgodbi življenja, ki je velika prav zato, ker se izriše pred očmi posameznika in je zategadelj edinstvena in neponovljiva. Že res, da se je zgodila v mestu M., a prav lahko bi se zgodila tudi kjerkoli drugje v naši deželi. Očem je namreč naposled dano videti tisto, kar je stvarem skupno. Takšne stvari so se takrat, nedolgo po drugi svetovni vojni, pri nas pač dogajale, a doživel in opisal na prav tak način in s tako pripovedno močjo jih je lahko samo nekdo, ki je ob resničnih in vidnih dogodkih razkrinkal tudi njihovo skrito stran. Jih prepletel z lastno domišljijo, ki je skušala svetu spet vdihniti tisto izgubljeno lepoto, tišino, ki je na začetku segala vse od nebes do zemlje. Ker videti veliko lahko pomeni videti malo preveč. Ob vsej lepoti in dobronamernosti spregledati tudi izdaje in skrite namere, strasti. A vendar si je nedopovedljivo težko zamisliti, da tega nepopolnega sveta, ki je postal naš, ker smo ga spoznali, kot smo ga, in si ga razložili, kakor smo vedeli in znali, za nas nekoč ne bo več. Kot se je nazadnje težko sprijazniti, da smo obrnili zadnjo stran Jančarjevega morda najbolj ganljivega, vsekakor pa zelo osebnoizpovednega romana, ki nas začara z avtorjevim značilnim sugestivnim pripovednim podajanjem in vrtinčastim slogom, s katerim nas počasi, a vztrajno vleče v središče skrivnosti ljudi in sveta, kolikor nam jih je dano spoznati za časa življenja.