Ob nastanku sveta

Očem je namreč naposled dano videti tisto, kar je stvarem skupno. Takšne stvari so se takrat, v šestdesetih letih minulega stoletja, pri nas pač dogajale, a doživel in opisal na prav tak način in s tako pripovedno močjo jih je lahko samo nekdo, ki je ob resničnih in vidnih dogodkih razkrinkal tudi njihovo skrito stran. Jih prepletel z lastno domišljijo, ki je skušala svetu spet vdihniti tisto izgubljeno lepoto, tišino, ki je na začetku segala vse od nebes do zemlje. Ker videti veliko lahko pomeni videti malo preveč. Ob vsej lepoti in dobronamernosti spregledati tudi izdaje in skrite namere, strasti. A vendar si je nedopovedljivo težko zamisliti, da tega nepopolnega sveta, ki je postal naš, ker smo ga spoznali, kot smo ga, in si ga razložili, kakor smo vedeli in znali, za nas nekoč ne bo več. Kot se je nazadnje težko sprijazniti, da smo obrnili zadnjo stran Jančarjevega morda najbolj ganljivega, vsekakor pa zelo osebnoizpovednega romana, ki nas začara z avtorjevim značilnim sugestivnim pripovednim podajanjem in vrtinčastim slogom, s katerim nas počasi, a vztrajno vleče v središče skrivnosti ljudi in sveta, kolikor nam jih je dano spoznati za časa življenja.