Tantadruj, klasika slovenske literature, je ena tistih kratkih pripovedi, ki jih prebereš na mah, s teboj pa ostanejo dolgo. Zgodba o »malem človeku«, o vaških posebnežih, o arhetipu norca, ki v svoji drugačnosti razkriva nekaj globoko človeškega. Ciril Kosmač (1910–1980), mojster kratke proze in psihološko dovršenih likov, je pripoved zasidral v primorsko okolje, med njegove hribe, meje in na prepih jezikov.
V to pokrajino se poda Tinkara Kovač, pevka, flavtistka, pedagoginja, avtorica besedil. Njeno prvo srečanje s Tantadrujem sega v otroštvo, v koprsko knjigarno, kjer je pomagala babici brisati prah s polic.
»Vsak od čutov je kot pot v eno novo izkušnjo, ki ti jo lahko ponudi gora.«
Dober opomnik, da v gore ne gremo nujno le z nahrbtnikom in s kondicijo, temveč tudi z vidom, s sluhom in tipom – in da prav vse to med hojo spustimo na pašo. Tako nas knjiga Živa gora škotske pisateljice Nan Shepherd (1893–1981) vabi, da gore vonjamo, jih tipamo, poslušamo, okušamo in dovolimo, da se z njimi zlijemo. In prav v to izkušnjo smo se v tokratni epizodi AirBeletrininega podkasta Območje lagodja potopili v družbi nagrajene avtorice, urednice, pripovedovalke ljudskih pravljic in zgodb Irene Cerar.
Knjiga, ki jo je izbrala, velja za klasiko škotske literature. Nan Shepherd, pisateljica, pesnica in dolgoletna učiteljica angleščine, je v svojih delih slavila škotsko naravo in se poglabljala v vprašanje ženskega položaja. Živo goro je napisala v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, a jo je založnik sprva zavrnil. Knjiga je tako več desetletij čakala v predalu in ugledala luč sveta šele leta 1977. Odtlej živi svoje drugo in zelo živo življenje.