Tokratno epizodo Beletrine v živo namenjamo romanu Toneta Partljiča Pesniški Dvor. Z avtorjem se je pogovarjala Darka Tancer-Kajnih.
Pesniški Dvor se pridružuje njegovim številnim živahnim delom o Slovenskih goricah okoli Maribora, krajih, kjer je pisatelj preživljal otroštvo in mladost. Tokratna zgodba se odvije konec tridesetih let prejšnjega stoletja, v času vojne, taborišč in povojne stiske. V zaselku Pesniški Dvor ob reki Pesnici živi mogočna vinogradniška družina Gornik. Pisatelj pod drobnogled vzame njihovo usodo, vzpon in povojni propad. Zlasti ga zanima odnos med očetom Štefanom, slavnim pridelovalcem vina, in sinom Slavkom, ki ga ne »pokliče« zemlja, ampak pisanje. Tu so še jugoslovanski vojaki, ki gradijo severno Rupnikovo obrambno linijo, pa Nemci in nemškutarji, in tu so mladi, ki verujejo v utopične ideale boljševistične revolucije. Zdi se, da zgodovinski »vlak smrti« vsem prinese nekakšno streznitev. Slavku po letih taboriščnega življenja v Dachauu ni več do pisanja … zato pa iskriva pripovedovalska žilica toliko močneje tli v Partljiču. Z zanosa polno, ljudsko obarvano in večkrat pretresljivo upodobitvijo nam približa kmeta in preprostega človeka. A ta presega lastni horizont s politično akcijo, preizprašuje tak angažma in išče pesniško resnico sveta.
Drage bralke, dragi bralci, oglejte si epizodo Beletrine v živo, v kateri se je mednarodno priznani in uspešni režiser in gledališki direktor Martin Kušej z voditeljico Petro Vidali pogovarjal o svoji avtobiografsko-esejistični knjigi Za mano belina.
Martin Kušej v avtobiografiji odstira pogled v svoje ustvarjanje in se ukvarja z »življenjem v trenutku«, ki ni nikjer tako intenzivno kot na odru. Njegova izrazito politična knjiga govori o umetnosti osvobajanja od preteklosti, da lahko naredimo naslednji korak v prihodnost, o politikah identitete, diktaturi mnenj in krčenju svobode. Kušej opisuje številne svoje uprizoritve na evropskih gledaliških in opernih odrih, predvsem pa razkriva svoj zelo osebni pristop k doseganju »trenutka resnice«, trenutka, ko v gledališču ugasnejo luči in se občinstvo odpravi na potovanje v neko drugo, čarobno resničnost. Spregovori tudi o svoji identiteti koroškega Slovenca, ki je ni nikoli zatajil, in svojih začetkih v slovenskem gledališču v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Za mano belina se upira doseganju spoznanj s pogledom, uprtim nazaj. Gledališče je za Martina Kušeja »umetnost trenutka«, ki mu je preteklost tuja. Njegove zgodbe služijo samo kot sredstvo prihoda v Zdaj.