Pri Mikiju so vsi dobili veliko, samo Yoko Ono Lennon premalo

Gostila je vse, ki so kaj veljali v kulturi, znanosti, medijih, športu, politiki … 

Povabilo, da napišem besedilo o pisateljski vili, sem z veseljem sprejela, a se hkrati tudi znašla na razpotju: naj napišem premočrtno zgodovino vile, kot se mi je odstrla v nedavni raziskavi, ali raje nanizam osebne spomine na društvo v času, ko sem bila tam v službi? Kmalu pa sem ugotovila, da dileme pravzaprav sploh ne more biti. Motivacija za več kot dvoletno raziskovanje zgodovine vile na Tomšičeve 12 je bila namreč globoko osebne narave. Tja sem z mamo, ki je prevajalka, hodila že kot otrok, tam sem bila v službi dobrih pet let (1994-1999), tam sva s takratnim predsednikom Evaldom Flisarjem začela Slovenske dneve knjige in obiske literatov na šolah Povabimo besedo, tam sem spoznala pisatelje, prevajalce, novinarje, penovce in mnoge druge, ki me še vedno navdajajo z globokim spoštovanjem do njihovega dela in do okolja, kjer so se stekale silnice družabnosti in ustvarjalnosti. Po drugi strani je razkrivanje zgodovine vile nudilo dovolj raziskovalnih izzivov v arhivih, literaturi in pogovorih s pričevalci. Po vsem tem tako ne more biti drugače, kot da nastane zapis, ki prepleta osebno in stvarno pripoved o enem najbolj vsebinsko bogatih in zanimivih prostorov v Ljubljani in širše. 

Iz spomina se mi luščijo obrazi, ki so se vrstili v pisarni društva, pri Mikiju, na Vilenici, na penovskem srečanju na Bledu in na literarnih dogodkih. Mila Kačič, na primer, je rada prišla na društvo na kavo, kjer nam je nato celo dopoldne pripovedovala vice. Ko je vstopila v pisarno v pritličju Tomšičeve 12, se je vse umirilo. Obdajali sta jo blagost in milina. Drugačno energijo je prinašal Igor Torkar. Postaven in pokončen je povsem napolnil prostor. Tone Pavček je bil na društvu do nas, tajnic, vedno nasmejan, Rudi Šeligo šarmanten, Aleš Debeljak je prinašal svetovljanske vibracije, Miloš Mikeln pa dosledno osredotočenost na to ali ono akcijo. Berta Bojetu Boeta je vedno vstopala nekoliko negotovo, a topel Barbarin pozdrav jo je opogumil, da nas je nagovorila z nežnim nasmehom. Zdi se mi, da je imel Janez Menart vedno enak, nekoliko otožen izraz, Kajetan Kovič pa mi je napisal najlepše sožalno pismo ob izgubi očeta, čeprav sem takrat šele začela delati na društvu in me je poznal le bežno. Aleš Šteger je bil mlad in lep in neskončno inovativnih misli; njegova zasluga je, da so Dnevi knjige zaživeli prav na Kongresnem trgu. V Slovenijo pa je zamisel »Podarimo knjigo« iz Katalonije prinesel Boris A. Novak, ki se je na društvu ustavil prav vsako jutro in poklepetal z nami. Tudi Dane Zajc je prihajal in tudi on je izžareval blagost in neko umirjenost, ki ni zahtevala pozornosti in pompa. Nekateri obiski pa so bili tudi izziv; Jernej Vilfan se je na primer nekoč odločil, da bo na društvu bival in pisal, kar je nekaj časa tudi čisto zares počel. Še veliko obrazov, ki so si podajali kljuko v pisateljski vili, mi stopa pred oči. Prav pri vseh po vrsti me je vedno znova očaralo, da so pri društvenih dejavnostih vedno sodelovali z veseljem in brez pričakovanja kakršnekoli materialne koristi, pa naj je šlo za nastop na šoli, na literarnem večeru, za kakšen zapis, uredniško delo, sodelovanje pri delu društva ali pa za povezovanje s tujino.   

Poleg pisateljev pa so in smo življenje vile določali tudi tisti, ki smo bili tam v službi. Mikija sem največkrat srečevala na vrtu, ko je iz katrce zlagal robo iz tržnice. Vedno sem se ga nekoliko bala, ker je bil strog gospodar in brez dlake na jeziku. Spadal je v neki legendarni, v devetdesetih letih že precej izginuli čas, ko je njegova restavracija v prvem nadstropju vile gostila zares vse, ki so v kulturi, znanosti, medijih, športu, politiki in še kje kaj veljali. Kadar sva se pogovarjala, sem se vedno počutila, kot da nekako ne spadam čisto zraven, ker nisem bila del tistih najbolj slovitih časov, ki so danes že zdrsnili v objem kulturne zgodovine Ljubljane in širše. In kako naj se spominjam društva, če ne omenim njegovih uslužbenk; nekatere poznam le po imenu, kot na primer Zofijo Kumbatovič. Potem sta tu Pavla Adamič in Anja Uršič, ki sta se ob mojem prihodu že upokojili, toda njuno delo, ki sta ga opravljali strokovno in zavzeto, a hkrati odprto in povezovalno, še vedno določa ton delovanja pisarne društva. Večkrat sem slišala, kako dragoceno je bilo, da je Pavla pozimi navsezgodaj zjutraj zakurila lončene peči, sicer bi bilo v vedno nekoliko vlažni vili neprijetno delati in se srečevati. 

V mojem času je bila duša društva Barbara Šubert, muza vsem in zatočišče za vse, ki so prihajali na Tomšičevo. Odprtega značaja je s humorjem in benevolenco sprejemala zares široko paleto različnih značajev, ki so prihajali vsak s svojimi pričakovanji, željami in potrebami. Njen kotiček za zaupne besede je bila mala čajna kuhinja med salonom in prevajalsko sobo v pritličju. Potem so tu Lidija Vakselj, Elza Jereb in, nikakor ne nazadnje, Viktorija Erhatič, ki danes še predstavlja povezavo s tukaj orisanimi časi. Skupaj sestavljajo nepogrešljiv del galerije obrazov Tomšičeve 12. Verjamem, da strokovna služba danes enako predano dodaja nove portrete v pisateljsko zgodbo. 

Kdo je skrivnostni fantek? 

Bil pa je še en obraz, ki me je spremljal in vznemirjal prav vsak dan mojega službovanja na društvu. To je bil obraz fantka na oljnem portretu, ki še danes visi v salonu vile v pritličju. Kdo je ta fantek? Zakaj visi v salonu? Kakšna je njegova zgodba? Kdo mi lahko pove kaj o njem? Zagotovo nisem bila prva in edina, ki se je to spraševala. Vem pa, da je nanje močno vplivala drobna pripomba, ki mi jo je Evald Flisar, predsednik društva v času, ko sem bila tam tajnica, navrgel na razgovoru za službo. »O«, je rekel, »zgodovinarka, to je krasno, saj boste napisali zgodovino Društva slovenskih pisateljev.« Ta zamisel se mi je zdela imenitna že takrat, razmere, da sem se tega tudi zares lahko lotila, pa so dozorele šele mnogo let kasneje. A k temu sem pristopila z druge strani; ne le obraz fantka, zanimalo me je tudi več o vili, v kateri danes domujejo pisatelji. Kdaj je bila zgrajena? Kdo so bili njeni prvi lastniki? Kakšne so njihove usode in kdaj pridejo v vilo pisatelji? Raziskava, ki sem jo izvajala v letih 2019–2021, je odgovorila na ta in na mnoga druga vprašanja (nekaj tem pa je seveda pustila odprtih za nadaljnja raziskovanja, kot, denimo, celovita zgodovina društev in organizacij, ki imajo in so imela sedež v vili). Nastala je prva zaokrožena zgodovina enega od osrednjih prostorov Ljubljane od konca 19. stoletja do danes, umeščenega v širši kontekst razvoja na Slovenskem konec 19. in v 20. stoletju, kot so gospodarski in industrijski razvoj ter s tem krepitev kranjskega meščanstva in podjetništva, urbanistični razvoj Ljubljane, posledice vojne in ravnanje novega političnega režima. Hkrati pa je raziskava iz pozabe potegnila tudi vrsto obrazov, ki so bili v preteklih 150 letih povezani z zgodovino vile. 

Vilo na Tomšičevi je skupaj s sosednjo vilo Piccoli, ki je danes ni več, kot prvi najemni enodružinski hiši v Ljubljani leta 1879 zgradila Kranjska stavba družba (KSD), najverjetneje po načrtih arhitekta in gradbenega mojstra Viljema Trea (1845‒1926). Umeščeni sta v urbanistično ureditev, ki jo je za ta del Ljubljane leta 1876 zasnoval takratni mestni arhitekt in inženir Adolf Wagner (1844‒1918). Že kmalu po izgradnji je KSD vilo, ki je kasneje postala pisateljska vila, prodala družini Vollheim, najkasneje na prelomu stoletja pa je hišo kupil Gvidon Češko (1850‒1929). Nekateri starejši Ljubljančani se je zato spominjajo tudi kot vile Češko. 

Na tem mestu velja omeniti zanimive povezave med vilo in literarno oziroma umetnostno zgodovino. Gvidonova teta Josipina Zeschko (1805‒1885; družina je takrat uporabljala nemško različico rodbinskega imena) je živela v hiši na Mestnem trgu 8 in tu prirejala družabne večere za ljubljansko smetano. Veljala je za veliko lepotico in se je v mestni spomin zapisala kot razgledana in živahna osebnost ter kot neuresničena ljubezen Prešernovega prijatelja Andreja Smoleta (1800–1840). Nesmrtni spomenik ji je postavil pisatelj Ivan Tavčar v romanu Izza kongresa. Leta 1825 se je Josipina poročila s podjetnikom Fidelisem Terpincem (1799–1875), ki je imel v naslednjih letih veliko vlogo pri vzponu družine Zeschko med uspešne in premožne industrialce, zakonca pa sta pomembno oživila fužinski grad. Tu sta ustvarjala tudi zasebno zbirko slovenskih slikarjev (mdr. Matevža Langusa, Janeza Wolfa in Janeza Šubica), zbirala bakroreze in pohištvo, Josipino pa je slikarstva učila Ivana Kobilca. Morda manj znano je dejstvo, da je bil Gvidon Češko tudi prastric pesnice in prevajalke Lili Novy (1885‒1958). Ime Vrt Lily Novy, kot se od avgusta 2020 imenuje prenovljeni vrt pisateljske vile, kjer deluje gostinski lokal, dobiva s to povezavo še dodatno razsežnost. 

Od Kidriča in Ziherla do pisateljev 

Po Gvidonovi smrti je vilo najkasneje leta 1932 kupil Oskar Ebenspanger (1879‒1945), ki je bil po rodu Jud, a je skupaj z očetom že leta 1905 sprejel krščansko vero. Poročen je bil z Adelo (1884‒1972), ki je izvirala iz premožne nejudovske ljubljanske trgovske družine Hammerschmidt. Zakonca sta vilo leta 1932 temeljito prenovila in jo iz historistične vile, ki je sledila dunajskim vzorom cottage oziroma nemškega neorenesančnega sloga, spremenila v dosledno izčiščeno modernistično oblikovano domovanje z izrazitimi funkcionalističnimi elementi. Prenovo je izvedla Gradbena družba ing. Dukić iz Ljubljane, pri tem pa naj bi po nekaterih navedbah sodeloval tudi arhitekt Josip Costaperaria (1876‒1951), kar ostaja odprto za nadaljnje raziskave. Vila je še danes znana tudi pod imenom vila Ebenspanger. 

Med drugo svetovno vojno so Nemci družino Ebenspanger aretirali. Adela in hči Marija (por. Mikolaš, 1910‒1961) sta vojno preživeli, Oskar pa je marca 1945 umrl v koncentracijskem taborišču Mauthausen. Med vojno so v vili bivali nemški zdravniki iz bližnje bolnice enot SS v stavbi Mladike, sedanjem sedežu Ministrstva za zunanje zadeve, takoj po vojni pa pripadniki brigade Vojske državne varnosti narodne obrambe. Usoda vile neposredno po vojni je nekoliko zamegljena. Sprva se je znašla na seznamu zaplenjenih vil Mestne zaplembne komisije, a že leta 1946 je bila družini vrnjena na podlagi zapuščinske razprave in nato ni bila nacionalizirana. Lastnici sta jo namreč kmalu po vojni ponudili takratni vladi Ljudske republike Slovenije (LRS) v najem za protokolarne namene. Kako prostovoljno je bilo njuno dejanje, ne moremo vedeti, kot piše Miloš Mikeln v Biltenu Društva slovenskih pisateljev, a glede na to, da sta lastnici po vojni živeli samo še v skromnem stanovanju, v katerem sta si delili kuhinjo in kopalnico z drugimi sostanovalci, lahko dovolj zanesljivo domnevamo, da veliko izbire nista imeli. 

Uprava zgradb pri Izvršnem svetu Ljudske skupščine LRS je vilo nekaj časa uporabljala za protokolarne namene, potem je bila nepremičnina najprej oddana enemu od vodilnih političnih funkcionarjev Borisu Kidriču (1912‒1953), nato pa ministru za znanost in kulturo Borisu Ziherlu (1910‒1976). Ziherl je tu z družino bival do leta 1956, ko so se odselili v drugo vilo, prav tako v upravi vlade. Hiša na Tomšičevi je bila nato nekaj mesecev prazna, konec leta 1957 pa je bila na pobudo Josipa Vidmarja (1895‒1992) in ob podpori takratnih političnih veljakov oddana Društvu slovenskih pisateljev. Društvo je nepremičnino leta 1987 kupilo od dedinj prvotnih lastnikov in jo ima v lasti še danes. O pomenu vile v času osamosvajanja Slovenije je mnogo povedanega že drugod, zato tu omenimo le, da predstavlja ta čas pomemben del njene zgodovine, ki je močno poudarjen tudi v odloku o razglasitvi vile za spomenik državnega pomena leta 2018. 

Učila sta jo Tof in Iča

Restavracijo v prvem nadstropju vile so odprli 15. septembra 1967. Prej so ti prostori delovali kot nekakšen klub: »Imeli so revije, igrali so šah, mogoče je bilo dobiti kakšno hrenovko ali jajce na oko.« Toda v času, ko je društvu predsedovala Mira Mihelič, sta prostore prevzela zakonca Marjan Miklič-Miki (1931‒2010) in Eva-Maria Miklič, roj. Kegelmann (1942‒2020), ki so jo vsi klicali po njenem dekliškem vzdevku Oli. Spoznala sta se v Nemčiji, kamor je Miki, takrat študent ekonomije, pa tudi nogometaš in hokejist, prišel leta 1958, da bi zaslužil za motor. Trinajst mesecev je delal v rudniku v Essnu in v tem mestu spoznal Oli, ki je takrat delala v tetinem hotelu blizu Mikijevega bivališča. Kmalu sta se preselila v Düsseldorf, kjer sta najela restavracijo Zlata petica (Goldene Fünf), ki je kmalu postala zbirališče tamkajšnjih Slovencev in, še pomembneje, kjer je gostinka Oli svojega zaročenca vpeljala v svet kuhinje. Poročila sta se leta 1965, kmalu nato pa sta se za stalno vrnila v Ljubljano, kjer sta v vili na Tomšičevi v dogovoru s pisatelji zastavila pravo restavracijo. Oli se je morala ob prihodu v Ljubljano naučiti slovensko, pri čemer se je z nasmehom spominjala začetkov: »Učiti sta me začela Tof in Iča, ki sta se rada tudi pohecala z mano. En dan sta me naučila, kako se reče vžigalicam, naslednji dan sta me popravljala, da so to šibice, tretji dan pa so bile naenkrat žveplenke.« 

Restavracija je bila sprva zaprtega tipa in je delovala kot hišna restavracija pisateljev, prevajalcev in literatov. Vstop vanjo je bil dolga leta mogoče le z izkaznico kluba. Dolgo je restavracijo zato obdajala koprena skrivnosti in druženje pri Mikiju je bilo neke vrste privilegij, četudi se je krog obiskovalcev vztrajno širil: »Marsikdo ‛tam zunaj’ sploh ni vedel, kdo ali kaj je Miki. In Miki tega ni rabil. Kdor je vedel, je pa zelo dobro vedel, kaj pomeni: ‛Gremo k Mikiju,’« se spominja gledališka lektorica Tatjana Stanič. Restavracija je bila odprta dolgo v noč, do dveh ponoči, kar je bila v tistem času v Ljubljani posebnost. Posebnost restavracije v šestdesetih in sedemdesetih letih pa je bila tudi ponudba živil, ki sta jih Oli in Miki kupovala v Trstu, Beljaku in Celovcu, ker jih pri nas takrat ni bilo mogoče dobiti. Kasneje je bilo prav vse mogoče kupiti tudi na ljubljanski tržnici, kot je pripovedoval Miki, ki je bil dolga leta njen redni jutranji obiskovalec. Sredi restavracije »je stala ogromna, masivna miza, na kateri je bilo visoko naloženo vse, kar je bilo tisti večer na voljo: zelenjava, gobe, sadje, ribe, meso … Ta miza je bila vedno videti kot renesančno razkošna kulinarična inštalacija, in kadar si je gost zaželel nekaj, kar je opazil, so tisto vzeli z mize in pripravili.« 

Yoko Ono dobi v dar bombonjero 

Restavracija je v dolgih letih obstoja postala kulinarična urbana legenda, zaradi obiskovalcev pa tudi del kulturne zgodovine. Vanjo so zahajali literati, novinarji, estradniki, glasbeniki, igralci, režiserji, likovniki, pevci, športniki, slikarji, kasneje diplomati, trgovski predstavniki in tujci. Redni gostje so bili tudi politiki: »Prav nič jih ne moti, da so iz različnih strank. Skupaj sedijo v jedilnici in uživajo. Kaj ne bi! Vsi smo pod kožo krvavi,« je o njih pravil Miki v enem od svojih ne tako redkih intervjujev. Mnogi se še posebej dobro spominjajo, da je pri Mikiju obedoval tudi češki predsednik Václav Havel. Restavracija je gostila številna mednarodna zvezdniška imena, ki so se takrat mudila v Ljubljani, kot sta bili pisateljica Han Suyin in glasbenica Yoko Ono Lennon. »Hja, to je bil hec in blamaža hkrati,« je pripovedoval Miki ob anekdoti, da je Oli sinu Yoko Ono podarila dragoceno bombonjero iz tujine, ki jo je imela pod pultom, pri tem pa ni vedela, da je Miki iz nje na skrivaj že pred tem pojedel večino bombonov. 

Ta prostor je bil več kot zgolj restavracija: »Kdor ni hotel jesti, ali pa ne takoj, se je ustavil ali usedel v kotu ob točilnem pultu. Tam so ob kozarčku tekle zanimive debate in gostje so se nabirali in izmenjavali. Pri Mikijevem šanku sem debatirala z Dragom Jančarjem, spoznala junakinjo Vampirja z Gorjancev Mateta Dolenca, poslušala Petra Božiča, Ferda Miklavca in Uroša Rojka, prvič srečala Radeta Šerbedžijo in še in še in še,« pripoveduje Staničeva. 

Mikliča sta v prostorih restavracije prirejala tudi slikarske razstave; nekateri viri omenjajo, da jih je bilo kar 260. Miki se je namreč živo zanimal za kulturno dogajanje v prestolnici: »Vedno je želel biti na tekočem z ljubljanskimi kulturnimi dogodki in vedno se je pozanimal o vrsti in uspehu dogodka. In vedno je bilo tudi gotovo, da bo nekje po 22.00 uri pri njem cela vrsta zanimivih osebnosti iz ljubljanskega kulturnega življenja, živahen klepet in izmenjava mnenj, novic, političnih stališč in različnih bolj ali manj žgečkljivih zgodbic in anekdot.« Oli in Miki sta bila zares živahnega in radovednega duha; Miki je bil na primer leta 1968 tudi menedžer takrat priljubljene glasbene skupine Bele vrane, Oli pa je prosti čas posvečala jahanju in naravi.

Da je bilo sobivanje močnih značajev včasih tudi naporno, kaže anekdota, da sta se nekoč tako zelo skregala, da nista govorila, a sta si, da ne bi trpelo poslovanje restavracije, predvsem pa gosti, nekaj dni le dopisovala. 

Po smrti Mikija leta 2010 je restavracijo nekaj časa vodila Oli, nato pa od 2017 nečak Andrej Miklič, dokler mu ni društvo leta 2019 odpovedalo najemnega razmerja. Prostore restavracija je naslednje leto oddalo novemu najemniku Kaval Group. Ob menjavi najemništva je dotedanji najemnik prostore kluba izpraznil, kar je žal pomenilo izgubo dragocenega interjerja polpretekle zgodovine. 

Pisateljska vila na Tomšičevi v Ljubljani z izsledki najnovejših raziskav tako stopa iz območja spominov in pripovedi kot arhitekturni, umetnostni in kulturnozgodovinski spomenik z jasno kronološko opredeljeno zgodbo od izgradnje do danes. Predstavlja se ne le kot središče pisateljske dejavnosti in kulinaričnih navdihov, ampak tudi kot pomnik urbanističnega razvoja Ljubljane, umeščanja in uveljavljanja kranjskega meščanstva in razcveta ljubljanske vilske četrti z reprezentativnimi javnimi zgradbami. Priča o prelomnih zgodovinskih dogodkih, ki segajo od ostrega posega vojnega in povojnega dogajanja v življenje posameznih družin, do procesov osamosvojitve Slovenije, ki so se za kratek čas v osemdesetih letih prejšnjega stoletja osredinili prav v vili na Tomšičevi 12. Zgodovina vile na Tomšičevi je tako zgodovina slovenskega prostora od konca 19. stoletja do danes v malem, saj preko usod posameznikov, sprememb lastništva, namembnosti in delovanja svojih prebivalcev odslikava ključne zgodovinske in družbeno-razvojne prelomnice na Slovenskem. Hkrati pa ta prostor ponuja bogato podlago za osebne spomine, poglede, zgodbe, anekdote in razmisleke. 

In če je raziskava o pisateljski vili, katere rezultate predstavlja besedilo, iztrgala iz pozabe vrsto do nedavnega nemih obrazov, povezanih z zgodovino vile, spomnila na mnoge, ki so bili sopotniki polpretekle zgodovine, in če je ta zapis spodbudil bralca k razmisleku o posameznikih, ki jih je in jih še srečuje na Tomšičevi 12, pa obraz dečka na oljnem portretu v salonu še ni dobil imena. Vemo le, da gre za delo Portret dečka (stoje naslonjen na mizo v modrem suknjiču), ki ga je naslikal slikar Ivan Franke (1841‒1927), znan predvsem kot realistični portretist in krajinar, ukvarjal pa se je tudi s konservatorstvom in ribištvom. Sliko je društvo leta 2008 predalo Narodni galeriji v hrambo, nato pa je bila še istega leta vrnjena na društvo, kjer visi še danes. A morda prihodnje raziskave dečku vendarle nadenejo ime in ga uvrstijo med znane obraze Tomšičeve 12. 

***

Barbara Vodopivec je zgodovinarka, v zadnjih letih prejšnjega tisočletja je bila tajnica Društva slovenskih pisateljev. 

Literatura in viri, na katerih temelji zapis, so citirani v delih: Barbara Vodopivec, Pisateljska vila na Tomičevi v Ljubljani, ZRC SAZU: Ljubljana, 2021 in Barbara Vodopivec, Od podjetnikov do pisateljev: Zgodba meščanske vile v središču Ljubljane. Umetnostna kronika. 2022, 74, str. 14–27. Raziskave za prispevek so potekale v okviru raziskovalnega programa Umetnost na Slovenskem v stičišču kultur (P6-0061) in raziskovalnega projekta Meščanstvo kot umetnostni naročnik na Kranjskem in Štajerskem v 19. in prvi polovici 20. stoletja (J6–3136).