Pri Mikiju so vsi dobili veliko, samo Yoko Ono Lennon premalo

Gostila je vse, ki so kaj veljali v kulturi, znanosti, medijih, športu, politiki … 

Povabilo, da napišem besedilo o pisateljski vili, sem z veseljem sprejela, a se hkrati tudi znašla na razpotju: naj napišem premočrtno zgodovino vile, kot se mi je odstrla v nedavni raziskavi, ali raje nanizam osebne spomine na društvo v času, ko sem bila tam v službi? Kmalu pa sem ugotovila, da dileme pravzaprav sploh ne more biti. Motivacija za več kot dvoletno raziskovanje zgodovine vile na Tomšičeve 12 je bila namreč globoko osebne narave. Tja sem z mamo, ki je prevajalka, hodila že kot otrok, tam sem bila v službi dobrih pet let (1994-1999), tam sva s takratnim predsednikom Evaldom Flisarjem začela Slovenske dneve knjige in obiske literatov na šolah Povabimo besedo, tam sem spoznala pisatelje, prevajalce, novinarje, penovce in mnoge druge, ki me še vedno navdajajo z globokim spoštovanjem do njihovega dela in do okolja, kjer so se stekale silnice družabnosti in ustvarjalnosti. Po drugi strani je razkrivanje zgodovine vile nudilo dovolj raziskovalnih izzivov v arhivih, literaturi in pogovorih s pričevalci. Po vsem tem tako ne more biti drugače, kot da nastane zapis, ki prepleta osebno in stvarno pripoved o enem najbolj vsebinsko bogatih in zanimivih prostorov v Ljubljani in širše. 

Iz spomina se mi luščijo obrazi, ki so se vrstili v pisarni društva, pri Mikiju, na Vilenici, na penovskem srečanju na Bledu in na literarnih dogodkih. Mila Kačič, na primer, je rada prišla na društvo na kavo, kjer nam je nato celo dopoldne pripovedovala vice. Ko je vstopila v pisarno v pritličju Tomšičeve 12, se je vse umirilo. Obdajali sta jo blagost in milina. Drugačno energijo je prinašal Igor Torkar. Postaven in pokončen je povsem napolnil prostor. Tone Pavček je bil na društvu do nas, tajnic, vedno nasmejan, Rudi Šeligo šarmanten, Aleš Debeljak je prinašal svetovljanske vibracije, Miloš Mikeln pa dosledno osredotočenost na to ali ono akcijo. Berta Bojetu Boeta je vedno vstopala nekoliko negotovo, a topel Barbarin pozdrav jo je opogumil, da nas je nagovorila z nežnim nasmehom. Zdi se mi, da je imel Janez Menart vedno enak, nekoliko otožen izraz, Kajetan Kovič pa mi je napisal najlepše sožalno pismo ob izgubi očeta, čeprav sem takrat šele začela delati na društvu in me je poznal le bežno. Aleš Šteger je bil mlad in lep in neskončno inovativnih misli; njegova zasluga je, da so Dnevi knjige zaživeli prav na Kongresnem trgu. V Slovenijo pa je zamisel »Podarimo knjigo« iz Katalonije prinesel Boris A. Novak, ki se je na društvu ustavil prav vsako jutro in poklepetal z nami. Tudi Dane Zajc je prihajal in tudi on je izžareval blagost in neko umirjenost, ki ni zahtevala pozornosti in pompa. Nekateri obiski pa so bili tudi izziv; Jernej Vilfan se je na primer nekoč odločil, da bo na društvu bival in pisal, kar je nekaj časa tudi čisto zares počel. Še veliko obrazov, ki so si podajali kljuko v pisateljski vili, mi stopa pred oči. Prav pri vseh po vrsti me je vedno znova očaralo, da so pri društvenih dejavnostih vedno sodelovali z veseljem in brez pričakovanja kakršnekoli materialne koristi, pa naj je šlo za nastop na šoli, na literarnem večeru, za kakšen zapis, uredniško delo, sodelovanje pri delu društva ali pa za povezovanje s tujino.