Arheologija sedanjosti

Uroš Zupan nas v svojih esejih z mirnimi koraki samosvojega in samotnega sprehajalca zapeljuje k premišljevanju o knjigah, predvsem pa – k branju. Skorajda nehote, saj ta sijajni pesnik in esejist pravzaprav z nami “samo” deli svoje misli, sledi svojim bralskim strastem in potem. S prefinjenimi in skopo odmerjenimi potezami pred nas izrisuje Mojstre besede, Šalamuna, Debeljaka, Švabića …, podeli marsikatero anekdoto, medtem pa v ozadju odzvanjajo melodije pesmi, ki so zaznamovale različna desetletja našega obstoja. Zupan znova dokazuje, da zna prikazati mehko svetlobo preteklosti in subtilno prisluškovati življenju, pa najsi bo to življenje tisto realno, pravo, ali pa tisto, ujeto med knjižne platnice.