Golo mesto

Zgodba, ki odpira Merčevo prvo zbirko kratkih zgodb, je za Golo mesto na prvi pogled netipična. Netipična je, ker je skoraj nekakšna anekdota, torej precej direktno usmerjena pripoved o izbranem dogodku, na ravni sprotnega ubesedovanja in tudi finalnega poduka predrta s humorno ostjo. A kljub temu »Biti tujec, biti Fin(ec)« v Golem mestu ni tujek. Kar protagonista druži s protagonisti drugih zgodb, je prav naslovno tujstvo. Tokrat njegovo tujstvo res ni metaforično – tujec je, ker ne razume jezika, ne pa, recimo tako, življenja – in res tokrat ve, kaj hoče, in res je tokrat to, kar hoče, osnovna, vsem razumljiva potreba. Zato ga okolica tudi brez besed razume, drugi mu hoče v njegovem tujstvu celo pomagati. A vse je zaman, on, tujec, ne razume, »da se vrat ne bo dalo odpreti, ko jih zaprem«. V zgodbah, ki sledijo, so vrata že zaprta. Mesta so gola, niso več »kraj, kjer bi radi bili vedno skupaj«, temveč kraj, kjer je »vse tiho, pritajeno«, kjer zeva »prazen prostor«. (Seveda Merčeve osebe vedo, da je mesto metafora, ne verjamejo v bukolične rešitve, golo mesto ni nasprotje polne narave, je bistvo, merilo vseh stvari, ne glede na geografijo življenja. Osebe, ki so se v Golem mestu odločile izginiti, so za izničenje izbrale druga, večja mesta.) Prazen prostor se tihotapi v stare zakonske postelje, a tudi med mlade ljubezni, že v njih je nekaj iznakaženega. In večkrat dobi prazen prostor obliko smrti, dokončno praznega prostora. Vendar so tudi smrti v golem mestu gole, prazne, nihče jim ne vidi smisla, nihče ne ve, kaj je bilo narobe. Praznina je univerzalna in dokončna, ne le, da je ni mogoče zapolniti, tudi določiti jo je težko. Morda problema ni mogoče rešiti, ker ga niti definirati ni mogoče. In ga torej tudi ni mogoče natančno, minimalistično izpisati. Zato se zdi, da so zgodbe včasih ohlapne, da so redundantne in krožeče. A tudi, da imajo, zaradi praznega mesta problema, pravico do tega.