Slepi potnik

V Slepem potniku je optika od širšega, zgodovinsko pogojenega dogajanja, značilnega za Merčeva prva dva romana, zaobrnjena k okolju, v katerem mora posameznik iz dneva v dan določati svoje življenjske koordinate. V tem okviru avtor izraziteje razvije vprašanje ljubezni pri sodobnem človeku. Osrednji lik romana, bivši legionar Urban Franc, v kletnem bivališču, kamor se je vrnil s tavanja po morju, prisluškuje svoji želji do Kristine Lavrenčak. Toda tudi tu ljubezensko tematiko neprestano zakrivajo naplavine zunanjega sveta, junakovo blodenje po neštetih pokrajinah ženskega telesa, njegova zaznamovanost z materjo in otroštvom. Kot da je sleherni odgovor na spraševanje o možnostih ljubezenske uresničitve posredno vedno govor o zatrtosti in nemoči, o ljubezni, ki ne preseže poltenosti, želje po oblasti nad telesom drugega. Da je imeti v lasti fizis človeka in s tem fizični svet v celoti glavni imperativ Merčeve literature, kažejo tudi odlomki o preroškem iskanju boga, individualne prihodnosti in prihodnosti človeštva, ki v Slepem potniku prepredajo gmoto časov, občutenj in oseb.