Hektor in velika avantura

V tej knjigi je Hektor že precej velik in predvsem razumen pes, saj o sebi pravi: »Če ne bi bil ravno labradorec, bi bil filozof. Filozof, to je nekdo, ki veliko razmišlja. V glavnem o pametnih stvareh.« Hektor ne mara policistov in poštarjev (poštarjev še posebej ne, zato njihovega sleče iz hlač), sosedovega mačka Feliksa (ki ga, žal, povozi avto), človeških zakonov, ki so vedno trapasti (npr. o hribčkih na cesti, o obveznosti, da morata biti gospodar in pes zvezana z vrvico), najboljšega mnenja pa nima niti o človeški šoli, ker otrok ne nauči spoštljivega odnosa do živali in zanesljivosti. Hektor zelo rad je, zato ima izdelano taktiko, kako priti do človeške hrane, ki mu prav posebej prija, še raje pa se sprehaja. No, a je tudi s sprehodi križ: če se sprehaja sam, ljudje rečejo, da se potepa, zato mora na sprehod nujno vzeti kakega človeka, ti pa so sila počasni (še najbolj se obnese oče Štefan). Najraje gre Hektor v Tivoli, ker tam srečuje Moniko, kajti »tja je svojega gospodarja vodila tudi kraška ovčarka, ki je imela oči, psi moji, oči, ki se jih ne da opisati, samo sanja se lahko o njih«.