Ivan Cankar: portret genija

Knjiga je za razliko od dosedanjih monografskih obravnav Ivana Cankarja (Božo Vodušek, Lojze Kraigher, Dušan Pirjevec, Franc Zadravec idr.) usmerjena k pisateljevemu življenju. V sedmih poglavjih tematizira različne plati Cankarjevega delovanja in življenjske situacije (dijak, umetnik, intelektualec); posebno pozornost namenja letom pisateljevega zgodnjega osebnostnega oblikovanja, ki so bila v dosedanji literaturi (z delno izjemo pri Franu Petretu) večinoma zanemarjena. Prav tako bo posebna pozornost namenjena pisateljevi vlogi med prvo svetovno vojno; Cankar je kot javna osebnost, katere nastopanje je povzročilo celo interes Vojaške pisarne prestolonaslednika, imel izjemen vpliv na rojake. Tega pa je v politično prelomnih časih dosegel kot umetniški ustvarjalec, ne kot politik, kar je bilo v tistem času na Slovenskem izjemno. Večja pozornost kot doslej je namenjena tudi Cankarjevemu odnosu do drugih kultur (zlasti do francoske) in vej umetnosti (npr. do glasbe in slikarstva); dosedanje raziskave o tem kljub velikim dosežkom niso podale popolne slike. Prav tako je pozornost usmerjena k pisateljevim odnosom z drugimi umetniškimi ustvarjalci (O. Župančič, D. Kette, J. Murn, L. Kraigher, V. Levstik). Za življenje Ivana Cankarja so bili posebej pomembni odnosi z ženskami (H. Pehani, A. in M. Lušin, M. Reisner, A. in Š. Löffler, M. Kessler, M. Rohrman idr.), ki so bili izrazito zapleteni. Tudi ti odnosi so v marsičem predstavljeni drugače kakor v dosedanji literaturi, s poudarkom na osebnih lastnostih oz. okoliščinah. »Dajmo odkrito povedati, da nekateri ljudje vendarle izstopajo, zmorejo več in so naredili več.« -(Igor Grdina v intervjuju za Večer). »Cankarja vzame kot kneza slovenske besede in ga potem motri skozi različne segmente duha časa, ki jih najdeva v spominih, časopisnih člankih, literaturi in navadah, politiki in tedanji kulturi. « -(Mladina). Igor Grdina (1965) je doktoriral iz slovenske literarne zgodovine in zgodovine, ukvarja se predvsem z zgodovino starejše in novejše slovenske književnosti (do ok. 1950), s kulturno zgodovino in politično zgodovino 16., 18., 19. in 20. stoletja. Njegova bibliografija obsega več kot 1300 enot; od tega je več kot 30 samostojnih knjig. Ena njegovih dram je bila prevedena v ruščino in izdana v Rusiji. Bil je zaposlen na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je bil nazadnje redni profesor za starejšo in novejšo slovensko književnost. Sedaj je znanstveni svetnik na ZRC SAZU, sodeluje tudi z AMEU-ISH in predava na programu Kulturna zgodovina na Univerzi v Novi Gorici.