V esejistično napisanem delu Kongres zaseda Igor Grdina predstavlja pomembne dogodke iz politične zgodovine na evropskih tleh, natančneje iz obdobja velikih in malih evropskih kongresov, ki so dodobra zaznamovali našo celino vse od westfalskega miru naprej.
Leta 1648 je ta sporazum namreč sklenil tridesetletno vojno, ki je na področju Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti divjala v letih 1618-1648, ter »otvoril sezono« kongresnega reševanja tedanjih tako splošnih kot tudi posameznih sporov, ki so zadevali celotno Evropo.
Grdina tako pregledno in duhovito opisuje široko in zanimivo razvejano ozadje zborovanj, ki so vselej potekala s kar najširšo udeležbo vseh vodilnih evropskih vladarjev, državnikov in diplomatov od francoskega cesarja Napoleona, ruskega imperatorja Aleksandra I., avstrijskega »dobrega cesarja Franca«, britanskega zunanjega ministra lorda Castlereagha, francoskega diplomata de Talleyrand-Périgorda do avstrijskega zunanjega ministra in državnega kanclerja von Metternicha. Posamezne kongrese, v okviru katerih posebno pozornost posveča dunajskem kongresu in posledično ustanovljeni Sveti zvezi, umešča v njihov zgodovinski kontekst, hkrati pa že znane dogodke obravnava na novo ter jim s svojim posebnim kompleksnim uvidom dodaja presežno vrednost, saj nanje ne gleda le kot na političnozgodovinska srečanja, temveč jih obravnava v vsej njihovi širši družbeni razsežnosti in z vsemi daljnosežnimi posledicami, ki vodijo vse do današnjih dni.
Dr. Igor Grdina (roj. 1965 v Celju) je slovenski zgodovinar, literarni zgodovinar, libretist in publicist. Doktoriral je iz slavistike in zgodovine, raziskovalno pa se ukvarja predvsem z zgodovino starejše slovenske književnosti, s kulturno zgodovino in politično zgodovino 19. stoletja. Od leta 1989 do 2004 je bil zaposlen na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je bil nazadnje redni profesor za starejšo in novejšo slovensko književnost. Sedaj je znanstveni svetnik na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU, sodeluje z Inštitutom za civilizacijo in kulturo in kot redni profesor predava na programih Kulturna zgodovina in Interkulturni študiji – primerjalni študij idej in kulturna Univerzi v Novi Gorici. Z vabljenimi predavanji nastopa v Nemčiji, Avstriji, Italiji in na Madžarskem, njegova bibliografija pa obsega več kot 800 enot.
