Izpisano

Izpisano Andreja Lutmana izhaja iz pisave, ki se ne podreja neposrednosti, samoumevnosti in jasnosti. Besedila so namerno zasnovana tako, da jih je treba razvozlavati.

Pisarija Izpisano nadaljuje samooskrben narek slovenščine, začet v zadnjih besedilih knjige Pojanja, s predzgodovinskim spominom, obelodanjenim v knjigi Zgodbnice iz Črkja. Liki se obračajo k sebi, a ne vase. Njihova pozunanjenost posega v domene posnetkov gledališča, v katerem zorni kot dojemnega sproti določa očišče. Tak postopek zgodovinjenja je primerljiv s početji, ki se odražajo na vsakotrenutnih izpisih na dlančnikih: nekoč iz dlani, dandanes z dlančnika.