Janko Borislavić

Ksaver Šandor Gjalski (1854-1935) je eden najpomembnejših pisateljev hrvaškega realizma. V literaturi ostaja zapisan kot vsestranski pisatelj, ki se je uspešno spopadal z vsemi literarnimi in družbenimi spremembami na prelomu 19. v 20. stoletje in je, literarno dejaven vse življenje, za seboj pustil približno trideset zvezkov proze. Čeprav predstavnik realizma, katerega glavni vzornik je Turgenjev, je bil Gjalski eden prvih, ki je v svojem literarnem ustvarjanju naznanjal moderne tendence, zato je del njegovega ustvarjanja sodil tudi v to literarno in slogovno obdobje. Njegov celoten opus je pomemben tudi kot družbena, politična in kulturna kronika burnega obdobja hrvaške zgodovine. Njegovo najbolj znano delo je zbirka novel Pod starimi krovovi, ki je izšla leta 1886. Zgodbe iz te zbirke, napisane v prvi osebi, tematsko povezujejo idealizirani prikazi starohrvaškega plemstva in njihovega življenja v zagorskih dvorcih. Na osnovi Schopenhauerjeve podobe sveta, v katerem se človek ne more zoperstaviti naravnim zakonom in je zato obsojen na trpljenje in bolečino, Gjalski oblikuje lik Janka Borislaviča, intelektualca, ki išče sebe in svoje mesto v družbi, a ga razočara nezmožnost iskanja duhovnega miru. S tem delom iz leta 1887 Gjalski odpira nove teme v hrvaški književnosti, ki bodo kasneje v središču pozornosti sodobnih piscev.