Na verandi neke vile je sedelo bolno dekle, opazovalo pomlad okoli sebe in čutilo jesen v sebi. V njeni duši je bilo jasno, in veselila se je tuje pomladi, ki ji je dajala toploto in njenim očem užitek. Prišla je do točke, ko si ni želela ničesar več, in bila zadovoljna s tistim malo udobja, ki ga je potrebovala njena šibkost. In čutila je, da odkar si ničesar ne želi, veliko prejema.
Pomlad okoli nje, odeta v bele in rožnate tančice cvetja in v zeleno svilo mladih lepljivih listov, nežna in razigrana, je razsipno trosila svojo mladost in dišala po ljubezni. Iz gaja so zapeli slavčki. Preplavila jo je sladka otožnost in začela se je spominjati.
Bilo je leta 1902, ko je začela dopisovanje z njim. Njuno poznanstvo se je končalo pri tem. Pisma je sežgala skupaj z vsemi svojimi papirji tistega dne, ko se ji je zazdelo, da prihaja črna gospa tudi ponjo in da je prišel čas, da zapusti ta svet. Želela je za seboj pustiti čim manj sledi. Kasneje ji je bilo zelo žal.
To so bili časi mladosti, ko je vso ljubezen njenega srca zavzemalo slikarstvo in ruska literatura, in ko je ob vsej svoji iskreni, a smešni resnobnosti ter ob vsej svoji resnični, a nepremišljeni inteligenci sanjala zelo otroške sanje.
Narava se rada ponorčuje iz človeka: ko smo najboljši, smo hkrati tudi najbolj nespametni ...
