Glavni lik romana ali "fragmentarnega patchworka" Telesa v temi je pisatelj s preklicanim imenom Hank, ki je nekoč želel napisati zgodbo o nekom, ki je bil kastriran zaradi raka na modih. Nekaj desetletij kasneje sam doživlja to zgodbo. Ker ne more več fizično sodelovati v spolnosti, mora ponovno opredeliti svoj odnos do sebe in spolnosti. Če ni ne moški ne ženska, kaj potem? Prepusti se fantaziji, peripatičnim spominom, opazovanju spolnega življenja svojih partnerjev, doživljanju spolnega življenja literarnih likov, analizira svojo nenavadno situacijo in obiskuje psihoterapevta. Sam se spremeni v glavno in edino temo svoje zgodbe. O sebi govori skozi fragmentirane odseke v različnih diskurzivnih sredstvih: citati, dialogi, intervjuji, avtopoetična razmišljanja, aluzije na glasbo, filme in druge (pop)kulturne reference. Protagonist obstaja samo kot metafikcijski junak v meta-svetu, ki o sebi pravi, da je postal "hoja in dihanje citat na dveh nogah". "Novi postmodernizem" in seks za gurmane. Telesa v temi je impresiven roman. Lenko je odprl novo poglavje v slovenskem pisanju romanov v vsaj dveh pogledih. Po mojem vedenju Slovenija še ni imela proznega besedila, ki bi tako drzno raziskovalo relativno tabuizirane oblike spolnih praks, obenem pa se spretno izogibalo spolzkih poti v pornografijo ali prikazovanju različnih "presežkov" in "gnusnosti" zgolj zaradi takega prikaza – to je, iz neke vrste voyeurističnega užitka. In Telesa v temi so tudi prva slovenska knjiga, ki je internalizirala teoretske predpostavke v tolikšni meri, da jo lahko beremo kot (prepričljivo!) literaturno teorijo – in to je le ena razsežnost tega večdimenzionalnega besedila.
