Seveda je tu Lagardère, legendarni junak, kot d’Artagnan; tu je grbavec, katerega grba je služila kot pult špekulantom iz obdobja Regence; tu je znameniti moto: "Če ti ne prideš k Lagardèru, bo Lagardère prišel k tebi." In tu sta še mečevalca Cocardasse in Passepoil... Kdo bi rekel, kaj je najbolj prispevalo k priljubljenosti tega romana, ki od svoje prve objave v nadaljevanjih v časopisu Le Siècle leta 1857 ni nikoli izgubil svoje privlačnosti?
Ali je sploh treba posebej predstavljati zgodbo o vitezu Lagardèru, ki se, da bi pomagal nesrečni Aurore de Nevers – prikrajšani za očeta, ime in premoženje – spopade z najciničnejšimi in najbolj pokvarjenimi sovražniki?
Ko je Paul Féval (1817–1887) v Parizu iz obdobja Regence (1715–1722), prežetem s finančno mrzlico Lawovega sistema, ustvaril neškodljivega grbavca, ki svoj hrbet posoja špekulantom in mešetarjem vseh vrst, je francoski književnosti podaril eno njenih najbolj priljubljenih figur, ob bok Jean Valjeanu, d’Artagnanu in Cyranu.
Internetke spletke, dvoboji, zasede, presenetljivi preobrati, vse to na ozadju Pariza s svojimi mračnimi, nevarnimi ulicami ter bleščečim, a pokvarjenim dvorom – nič ne manjka v tem pravem *romanu plašča in meča*, ki doseže vrhunec v trenutku, ko strašni *Neversov udarec* kaznuje zločin in povzdigne pravičnost.
