Kako preživeti odhod ljubljenega človeka? Kako zaceliti rane, kako postati celostno bitje, ko se nam zdi, da namesto nas po svetu hodi le še naša senca? Kaj, ali sploh še kaj, bo od zdaj osmišljalo naše delovanje?
Vprašanja, ki si jih je verjetno vsaj kdaj zastavil sleherni med nami, si občuteno zastavlja tudi pripovedovalec knjige Malabar – in tankočutno išče odgovore nanja. A Malabar je vse prej kot običajna ljubezenska knjiga, je pripoved, ki si izposodi formo potopisa, zato da je lahko pristna izpoved, poezija v prozni obliki. Z vsakim prebranim stavkom bolj se zdi, da je slikovita, časovno in geografsko zelo razvejena pot, po kateri spremljamo pripovedovalca, pravzaprav pot vanj samega, odgovori, do katerih prihaja, pa – nekaj univerzalnega.
