Oče, tvoje oči gorijo

Naslovna sintagma Svetinove nove pesniške zbirke Oče, tvoje oči gorijo bralca popelje vse do Knjige očetove smrti (1990), ki se konča tam, kjer se pričujoča zbirka (ponovno) začenja – sled soli, ki zaskeli v očesu, spet zagori v ognju. Pesnik, tudi že v vlogi starega očeta, se nenadoma sam znajde v vlogi izpričevalca sedanjega, bilančnika preteklega in vizionarja prihodnjega (ne pa tudi za-smrtnega) časa. V petinšestdesetih pesmih s homogeno in kompaktno lirično strukturo se pesnik sooča z identifikacijo in prepoznavanjem očeta po imenu, figuri in vlogi v sebi samem. V slogu Svetinove poetike gre za pesniški dialog tako z okruški sumerskega epa Enuma eliš in drugimi mitskimi referencami kot tudi z zgodovinskimi in sedanjimi katastrofami zahodne civilizacije, ki se zrcalijo na kulisi osebne biografije.   Ivo Svetina (1948, Ljubljana) je eden pomembnejših slovenskih pesnikov in dramatikov. Izdal je že skoraj dvajsetih pesniških zbirk, piše pa tudi dramska dela, esejistiko, literaturo za otroke in prevaja. Prejel je več Grumovih nagrad za dramska besedila, Veronikino nagrado za pesniško zbirko Lesbos (2005), zlato ptico za zbirko Botticelli (1976) in nagrado Prešernovega sklada za zbirko Peti rokopisi (1987).