Mileva Einstein, teorija tuge

Ko je ob začetku Prve svetovne vojne, komaj prispela v Berlin s svojima sinovoma, kjer je njen mož, najslavnejši znanstvenik dvajsetega stoletja Albert Einstein, pravkar dobil službo, je Milevo Einstein, ki je že prej živela polomljeno življenje, pismo s pogoji za njuno skupno življenje popolnoma pretreslo. Ostala je sama, obremenjena z ogromno breme žalosti, ki jo je nosila v sebi, z vsemi padci in zlomi, ki jih je doživela v življenju in še bo. Oseba, ki je bila usojena za največje znanstvene dosežke, genialna matematičarka, prva ženska na politehničnem fakultetu Univerze v Zürichu, vedno drugačna, Mileva Einstein, rojena Marić, iz bogate vojvodjanske družine, je v svoji usodi skoraj paradigmatična, ko razmišljamo o položaju žensk. Njena teorija žalosti je težka kot katerakoli teorija relativnosti, vendar je mnogo pogostejša od nje. Breme žalosti, ki ga je nosila od najzgodnejšega otroštva do smrti, v katerem so se skozi leta samo dodajali težki trenutki, od izločanja in zasmehovanja otrok, prek ljubezni in neuspelega zakona z Albertom, do smrti otroka, bolne sestre, nedokončane fakultete, slabe materialne situacije in hude bolezni najmlajšega sina, je breme, ki ga lahko razume vsaka bralka ali bralec. Slavenka Drakulić v romanu "Mileva Einstein, teorija žalosti" je oživila genija in njegovo družino. Pred nami se je pojavila oprijemljiva, resnična, polna življenja, a tudi depresije, melanholije in ljubezni Mileva, ženska, v kateri se odražajo vse vloge, ki jih ženske neprestano in znova prenašajo in s katerimi se spopadajo močneje kot kateri koli moški.