Dostojevski si je dolgo želel napisati roman o »očetih in sinovih«, saj se mu obstoječi romani na to temo niso več zdeli umetniško in idejno prepričljivi; Rusija je namreč v drugi polovici 19. stoletja stopila na pot velikih družbenih sprememb, staro je čez noč izginilo, novo pa še ni nastalo.
Roman Mladenič (1875) pisatelj označi za »prvi poskus svoje misli«, o junaku Arkadiju, ki v »tekoči resničnosti« išče svojo identiteto, pa pravi takole: »Vzel sem brezgrešno dušo, ki pa so se je že dotaknili strašna možnost razvrata, zgodnje sovraštvo zaradi svoje ničevosti in ’naključnosti’ ter tista širina, s katero celo čista duša že zavestno dopušča greh v svojih mislih, ga goji v svojem srcu, se naslaja nad njim v svojih sramežljivih, a že tudi drznih in burnih sanjarijah – vse to je prepuščeno le lastnim močem in razumu, no, pa seveda Bogu. Vse to so nedonošenčki družbe, ’naključni’ člani ’naključnih družin’.«