Zapiski iz podtalja

Zapiski iz podtalja (1864) zaznamujejo prehod v drugo, zrelejše pisateljevo obdobje, ki se začne z vrnitvijo iz izgnanstva v Sibiriji. V povesti Dostojevski prvič v zgodovini ruske literature predstavi tip človeka, ki ga sam imenuje podtalni, in ki po njegovem mnenju predstavlja nov pojav v ruski družbi. Monolog podtalnega človeka je kritika zahodn(jašk)e filozofije, racionalizma, logocentrizma ter individualizma -  kritika, ki jo pisatelj še razvije v svojih poznejših romanih. Publicistična forma tega literarnega dela pa avtorju omogoča tudi, da v njem polemizira z različnimi filozofskimi sistemi, družbenimi koncepti, antropološkimi teorijami in estetskimi nazori. Pričujoča knjiga vsebuje tudi dva krajša avtorjeva osebna zapisa iz istega obdobja Maša leži na parah ter Socializem in krščanstvo, ki dopolnjujeta in še dodatno razsvetljujeta avtorjevo misel. Fjodor Mihajlovič Dostojevski (1821 – 1881) je ruski klasik, ki v svojih najznamenitejših delih (Zločin in kazen, Idiot, Besi, Mladenič in Bratje Karamazovi), prek opisovanja izjemnih, največkrat ekstremnih dejanj ali oseb skuša upodobiti najgloblje dileme človekove duše ter posledice človekovih odločitev. Njegovo ustvarjanje, ki je usodno zaznamovalo literarne in filozofske smeri 20. stoletja, je na prelomu tisočletja še vedno zelo aktualno, kar dokazujejo sveži prevodi njegovih del v mnoge svetovne jezike, tudi v slovenščino. "Če hočemo, skratka, razumeti sodobno Rusijo, je treba vedno znova brati Dostojevskega." (Ženja Leiler, Delo)