Moje suhote in njihovi ljudje

Pahorjeva zgodba je v marsičem metafora 20. stoletja. Po eni strani jo zaznamuje življenje v multietničnem okolju, po drugi strani pa je trčila ob vse bistvene totalitarizme 20. stoletja: fašizem, nacizem in komunizem. Pahor se izkaže za vseskozi skeptičnega v odnosu do ideologij in njihovih poskusov podreditve posameznikove svobode. Po drugi strani pa se kljub vsem udarcem usode razkriva kot preživelec, katerega življenjska energija je naravnost impozantna.