Mongolske pege

Kadarkoli izvem, da se je nekdo, ki ga ne poznam kot pisatelja, odločil napisati roman, v meni to zbudi prav posebno radovednost. Roman o svojemu avtorju razkrije veliko več, kot nam je avtor sam o sebi pripravljen razkriti. V pesmih se pesnik lahko po svoji volji skriva in razkriva, lahko hudomušno kuka skozi razprte prste, se pretvarja in potvarja, celo v kratkih zgodbah lahko pisatelj ostane v neostrem ozadju, v romanu pa, oprostite mi prosim, mora dati jajca na mizo. Zoran Predin nikdar, ne kot pesnik ne kot pisatelj, ni hotel biti smrtno resen in če bi moral opisati slog njegovega romana, bi rekel, da gre za žlahtno ironijo. Zapeljuje nas z opisi vzplamtele prepovedane ljubezni in besedilo prefinjeno navlaži s prepoznavno nagajivo erotičnostjo, da lahko potem na zaljubljena dekleta kot giljotino spusti turške posiljevalce, korziške letalske nesreče ali podivjane konje. Pri malokom zna biti tragičnost tako vedra, kot je pri njem. Ko se namreč bralec tam proti koncu romana ozre nazaj na družinsko zapuščino Gorazda Dimca, povzpetniškega člana stranke Slovenija Slovencem, se mu revež kar zasmili. Kaj tako hudega je zagrešil ta čistokrvnež, se vpraša, da mu je pisatelj njegov slovenski rod zapacal z vsem, kar mu je prišlo pod prste, od turških semen do oznovskega doušništva, od množičnih pomorov do pedofilije.