Zoran Predin

Zorana Predina in Lačne Franze sem prvič videl, verjetno pa tudi slišal, na nekem koncertu v Študentskem naselju v Ljubljani, tam nekje jeseni 1979. Na koncert sem šel, ker so napovedali hrvaško novovalovsko sceno. Medtem, ko so v takrat že kar etabliranem novem valu veljali izjemno strogi kriteriji videza, in hrvaški bendi so res strupeno izgledali, so prišli na oder mulčki, ki jih slogovno ni bilo uvrstiti nikamor, frontmen je imel za tisti čas predolge lase, namesto ozkih na punkt zlikanih hlač, črnega birmanskega suknjiča z bedži in obveznih špičakov je imel na sebi vijoličasti dres NK Maribor ter, če se prav spomnim, nekakšne gumijaste škornje. »Kaj pa je zdaj tooo?! « , smo zijali in se čudili. Jaz, ki sem v druščini veljal za poznavalca domorodskih navad severovzhodnih slovenskih plemen, sem rekel: »Jebiga, Maribor«. A ko so začeli, so resnično zaigrali. Dobro. Polno. Energično. Vlado Miheljak