Na odru

V pesniški zbirki Na odru Marije Švajncer so nanizane pesmi o drobnih doživetjih in občutjih, začaranostjo z glasbo in drugim odrskim dogajanjem, še vedno iskanju prostora pod soncem in spoznanjih o minevanju. Kar nekaj je tudi humorja in ironičnih prebliskov. Pesnica ohranja radoživost in se z verzi skuša ubraniti zla in nevarnega dogajanja v svetu ter se, če je to sploh mogoče, oddaljiti od njiju. Pošali se tudi na svoj račun, češ da je podobna Voltairovemu Kandidu, saj se ji vedno primeri, da se zapleta v čas in boj, vsem verjame in pestuje svojo naivno dobroto, ljudje pa jo suvajo na rob odvečnosti, spletk in čudnih namigov, ki jih sploh ne razume. Vsak Kandid je namreč kratke pameti, sama pa si želi, da bi svojo pamet vsaj malce raztegnila, zgnetla in razgibala.