Očetovi udarci

Sprejela sem, da se mi kdaj pa kdaj kaj posreči. Ko pa se naslednjega dne vse ruši in drobi, zmorem počakati, da pride čas, ko koščke zlepim, zdrobljene delce pometem na kup in sem pri vsem tem še vedno mirna. Oprostila sem si, da nisem zmogla ukrepati. Bila sem tako zelo nemočna in potisnjena v kot, vendar si tega ne zamerim več. Velikokrat pa se mi zgodi, da me očetova senca prekrije in takrat ne morem niti jokati niti hlipati. Samo tišči me v prsih. Z glasbo se začne spet oglašati dekle iz preteklosti. Vidim jo in slišim njene besede. Toda glasba me tudi rešuje, in tako mi je čisto dobro.