Ne gremo sicer nikamor, a tja gremo hitreje kot kadarkoli
Trump ne izgleda kot prvi ameriški predsednik, ki je padel z Marsa, temveč kot prvi ameriški predsednik, ki je pristal na Marsu. – iz eseja Kralj trolov Ne, Trump ni klovn, temveč je kristalizacija neoliberalnega terorja, ki žre življenje, poster boy neoliberalne logike »zmagovalec-dobi-vse«, utelešenje zadnjega, dekadentnega, narcističnega, karnevalskega, patološkega, totalno dereguliranega stadija neoliberalizma – stadija, v katerem začne neoliberalizem ljudstvo kar sam ščuvati proti samemu sebi. – iz eseja Mandžurski kandidat V balzacovski norosti je zadnja francoska predvolilna kampanja spominjala na ameriško predvolilno kampanjo, ki se je končala z izvolitvijo populista – Donalda Trumpa. Tu so bili karnevalski obračuni, škandali, lunatične izjave, parada politične nekorektnosti, apokaliptična retorika, žalitve priseljencev, bujna pretiravanja, histerizacija volivcev, debate o francoski identiteti, imamih, mošejah, integraciji in »sovražnikih republike«, panični strah pred ruskimi hekerji, fake news in kakopak kandidati: Marine Le Pen, populistka z veliko korupcijsko afero na grbi, François Fillon, desničar s še večjo korupcijsko afero na grbi, Benoît Hamon, socialist s Hollandovim bankrotiranim repom, Emmanuel Macron, sredinec, »francoski Tony Blair«, ki je padel z neba, in Jean-Luc Mélenchon, nekdanji trockist z rdečo kravato, »francoski Bernie Sanders«, ki je rohnel proti bankam, neoliberalizmu, varčevanju, begu delovnih mest, globalizaciji in prostemu trgu, obljubljal pa delitev dobička, mastno obdavčitev bogatih, demokracijo na delovnem mestu, delavske svete, 32-urni delovnik, velike javne projekte, zeleno okolje in šesto republiko. – iz eseja Podreditev Fake news, postresnica in »alternativna dejstva« so namreč perfektni anestetiki: ljudi ne zbudijo, temveč jim omogočijo, da spijo naprej – vsak na svojem otoku, svojem blogu, svoji spletni strani, svojem podcastu, svojem stolu. – iz eseja Konec prihodnosti MARCEL ŠTEFANČIČ (1960), magister filozofije in avtor več kot osemdesetih knjig, že dolgo sistematično spremlja družbenoekonomsko dogajanje po vsem svetu in pri nas. Za esejistično knjigo Kdor prej umre, bo dlje mrtev (2014) je prejel Rožančevo nagrado, za zbirki esejev Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo (2012) in Hitler – kako je preživel (2015) pa je bil za Rožančevo nagrado nominiran. Družbeno angažirano esejistiko je nadaljeval tudi v zbirki esejev Počnite, kar hočete, samo ubogajte! (2015), Črno knjigo kapitalizma (2017), v kateri vzporeja in primerja oba ključna družbena sistema dvajsetega stoletja, pa lahko po ideji, obsegu in izvedbi štejemo za eno najbolj ambicioznih Štefančičevih del do sedaj. Posebno pozornost že dolgo posveča tudi družbeno političnemu dogajanju v Združenih državah Amerike, o katerem je v času Bushevega mandata napisal kar pet knjig, esejistična knjiga Ne gremo sicer nikamor, a tja gremo hitreje kot kadarkoli pa je njegovo kritično vrednotenje postresničnega in postpolitičnega obdobja, ki ga je zaznamovala predsedniška izvolitev Donalda Trumpa.