Nevidljivo more

Tomica Bajsić spada v tisto skupino pisateljev, ki resnično praznujejo življenje in različnost. Bajsić ve, da je vsako človeško življenje neponovljivo. Pripada tisti izumirajoči vrsti ljudi, ki ne čakajo, da svet pride na ekran, temveč ima pogum soočiti se z vsemi življenjskimi izzivi - od najvišjih radosti do najglobljih bolečin. Tomica Bajsić je eden redkih lovcev na metafore in pomene, saj odlično ve, da nekje še vedno obstaja točka, kjer ima jezik, še posebej pesniški, razlog za obstoj. Ker, morda je nekje še vedno tista kristalna kocka vedrine, o kateri je pel Tin Ujević. Če se še danes skriva nekje v prostorih sodobne hrvaške književnosti, potem jo ima Tomica Bajsić. In deli jo z nami brez kakršnega koli zadržka ali sebičnosti. Kako jo lahko ima nekdo, ki je resnično videl nevidno morje izvora? Tudi tisto, v katerem se varujemo pred samim seboj: naše nevidno morje, sonce, sol, valovi, plima, oseka in eno jadro, ko smo pomislili, da nikjer več ni nikogar.