Pobuna obješenih

Tisto, po čemer hrepeni Bajsićevo pesništvo, je prav rekonstitucija možnosti nečesa drugačnega, v polnem pomenu te besede prvotnega pogleda. Prizadevanje, da se izvleče iz začaranega kroga ene izmanipulirane fenomenologije, da bi se svet pokazal v svojem prvotnem blesku, namesto v rutiniranem polsvetlobi, je tisto, s čimer se Bajsić s to knjigo doslej najradikalneje oddaljuje tako od generacijskih kot tudi drugih nedavnih okvirov sodobnega hrvaškega pesništva. To ga, tako pesniška kot tudi diskurzivna izvedba te knjige, približuje nekaterim doslej najbolj intrigantnim mestom evropske književne moderne. Tisto, kar resnično navdihuje v Bajsićevem "primeru", je prav bogastvo, ta navidezna anarhoidnost njegove poezije, v kateri se še vedno srečujeta ena popolnoma nenavadna za hrvaške razmere in ena neobična količina življenja, življenja v potovanju, ki se ne končuje, temveč imitacije, življenja, ki stih ali sploh pismo nikoli nista bila mesto zapiranja v znano, temveč odpiranja v neznano, in to brez ostanka.