Oblak boje kože

Po požaru kavarne Tri palme, v katerem je umrl lastničin sin, vsi iščejo krivca, a krivec lahko obstaja samo eden: mladi Rom, ki je delal v kavarni kot natakar. Prisiljen je pobegniti, saj je njegova krivda za vse druge nedvomna; njegov obraz kriči s naslovnic vseh časopisov, zato se mora skriti, kar je mogoče le v Bosni, v naselju, kjer živi njegov oče. Kot njegova sestra je tudi on samo sanjal, da bi živel kot vsak drug človek, da ne bi bil nenehno označen s barvo svoje kože. Ta dogodek, na pragu vojne, je bil sprožilec, ki je na videz mirno množico spremenil, in ta zdaj v iskanju pravice obkroža romsko naselje v Zagrebu, ustvarjajoč iz njega geto, ker naj bi bili krivi Romi, ker so drugačni in zato nevarni. Bosta brat in sestra uspela prečkati vse meje, predvsem tiste v človeških glavah? Ali bo Enis našel očeta, ki obsedeno zbira dokumente o Romih s podobnim priimkom, pobitih v romskem holokavstu, in upa na veliko odškodnino, medtem ko kot taksist vozi visoke častnike JLA v svojem starom mercedesu? Od Zagreba do Bosne, od sedanjosti do preteklosti, od romskega geta v središču Zagreba do Auschwitza in manj znane romske holokavstne, Nebojša Lujanović v svojem novem romanu Oblak barve kože pripoveduje o krivdi in pravici, o žrtvah in drugih, predvsem o Romih in njihovi kulturi, o resničnih drugih, ki jih ne vidimo in ki so vedno v središču tragedije.