Otroške stvari

Gre za zgoščeno romaneskno tkanje, ki si za svojo temo izbere zelo konkretno bivanjsko območje: avtorjevo otroštvo. Skozi virtuozno spisano pripoved sledimo pripovedovalčevemu doživljanju otroštva, usodi njega in družine, ki se je pred drugo vojno morala na vrat na nos odseliti iz švicarskega Basla in se preseliti v neznano očetovo deželo. Kovačičeva pripoved je izrazito odkritosrčna, njegova pripovedna optika ni podvržena sladkobnemu olepševanju. Pa vendar je to morebiti njegova najtoplejša knjiga, kar pa prav v ničemer ne slabi vtisa kovačičevsko neizprosne zavezanosti resnici. Otroštvo je raj na Zemlji, raj, ki se v nekem trenutku – Kovačič ga je postavil v junakovo enajsto leto – nepreklicno konča. Ta konec pravzaprav ni nenaden zasuk, njegov prihod se pripravlja počasi, preko nenadnih razočaranj in rezkih spoznanj, ki korak za korakom rahljajo rajsko logiko. Rajski svet se nekje sesuje v grenko-sladko spominsko prejo. Otroške stvari so tako svojevrsten romaneskni monolit, neverjetno zaokroženo pripovedno gradivo, hkrati pa namigujejo na marsikaj, kar je avtor opisal v svojih drugih delih, osredotočenih na zrele reči. (Mitja Čander) Lojze Kovačič (1928 - 2004) je s širšim soglasjem poznavalcev slovenske literature vodilni mojster pripovedne proze dvajsetega stoletja.