"Po poti bolečine sem prišel do radosti," piše pesnik José Hierro. Vse, kar smo ljubili in vse, kar smo izgubili, se bo spremenilo v radost. V samoti hotelskih sob in letališč, v mestih, ki jih obišče po velikem in nepričakovanem uspehu svoje zadnje knjige, pisatelj, ki smo ga spoznali v Ordesi Manuela Vilasa, se odpravi na iskanje najnerazumljivejšega in najsvetejšega elementa vsakega življenja - radosti. Toda kje je njegova? Je v preteklosti, ki se ji obsesivno vrača, ko kliče glasove pokojnikov, ali v sedanjosti, s novo deklico in slavo ter sinovi, ki se počasi, a zagotovo oddaljujejo? Medtem ko potuje in poskuša najti radost - v valovih oceana, v stiskalnici za pomaranče, v srajcah, ki nikoli niso dovolj bele - se njegovim stalnim sopotnikom, duhovoma matere in očeta, pridruži tretji: globok temen bas Arnolda Schönberga, njegov angel depresije. Solarno in močno, polno nenadnih razsvetljenj in poguma, da se sooči z najtemnejšimi skrivnostmi duše, Radost Manuela Vilasa je pravo slavje življenja, knjiga velikega pisatelja našega časa, ki balansira med avtobiografijo in fikcijo ter jo intimno pretvori v univerzalno. "Dobro vem, da si vse izmišljam, dobro vem, da me ne slišite, dobro vem, da se nič ni zgodilo tako, kot pripovedujem jaz, dobro vem, da ni bilo toliko ljubezni, dobro vem, da je bilo vse banalno, dobro vem, da sem nor, ker izmišljam to ljubezensko zgodbo, ker izmišljam svoje življenje, ki ni takšno, kot ga jaz pripovedujem, ker ga v resnici pripoveduje Arnold, to neznosno bitje, hkrati pa preveč bleščeče." "Manuel Vilas je mojster menjavanja registrov. Oblika ga nikoli ne zavezuje. Spretno skače iz toka časa. Piše, kot mu prija, a tako, da bralca zadrži v prepričanju, da tako mora biti in mora. Zakaj pisci avtofikcije tako pogosto posegajo po fragmentiranju pripovedi? Zato, ker je življenje razdrobljeno, in zato, ker se večina njih, še posebej dobrih, ukvarja prav s to razdrobljenostjo." - Miljenko Jergović, Express 24 sata
